Saj vem, da imate nekateri že dovolj pravljic, dovolj nakladanja, dovolj vsega... Vendar drugače ne gre. Nekdo mi je nekoč rekel da sem lažnivec. Danes se strinjam z njim. Kajti pravljice so dejansko ena velika laž. Opisujejo nekaj kar ni bilo in nikoli ne bo, zaživi dejansko le v domišliji avtorja, resničnost udejanji, ko avtor zapiše. Pa vendar je v teh pravljicah tudi nekaj resnice. Kajti liki, ki zaživijo v pravljici so vedno odraz oseb, ki resnično živijo. Kljub temu da se pravljica ni zgodila, v pomenu udejanjanja, pa so pritike, vzete iz resničnega življenja. Pravljica torej... Spet je ena nastala...
Mlad krojač je imel sila pomembno nalogo. Bil je pod pritiskom. V roke je vzel kos blaga, ki je bil na treh koncih...
Ne...mislim, da je bolje če začnem znova.
Trije konci so čakali, da krojač enega od njih odreže, on pa je bil v strašni dilemi, kateri...
Ah...
Škarje so čakale, da bodo prisilile blago da se lo...
Mogoče je bolje če tokrat uporabim pritike.
Žal mi je da sem se umaknil pred vami tremi, ampak drugače v tem trenutku ni šlo. Upam da me razumete.
Krojač je odložil škarje, blago, misli in vse skupaj in odšel na zrak.
Mlad krojač je imel sila pomembno nalogo. Bil je pod pritiskom. V roke je vzel kos blaga, ki je bil na treh koncih...
Ne...mislim, da je bolje če začnem znova.
Trije konci so čakali, da krojač enega od njih odreže, on pa je bil v strašni dilemi, kateri...
Ah...
Škarje so čakale, da bodo prisilile blago da se lo...
Mogoče je bolje če tokrat uporabim pritike.
Žal mi je da sem se umaknil pred vami tremi, ampak drugače v tem trenutku ni šlo. Upam da me razumete.
Krojač je odložil škarje, blago, misli in vse skupaj in odšel na zrak.
8 komentarjev:
"Kajti pravljice so dejansko ena velika laž. Opisujejo nekaj kar [...] zaživi dejansko le v domišliji avtorja, resničnost udejanji, ko avtor zapiše."
Potemtakem tista misel ali ideja, ki ni zapisana, ubesedena ali kakorkoli drugače realizirana, ni resnična?
Resničnost je resničnost šele takrat, ko je udejanjena?
Mislim, da to "neudejanjeno", to, kar živi izključno samo v domišliji, preveč določa posameznika, da bi lahko postavili zgoraj navedeno trditev.
;)
S tem ko ga določa pa postane udejanjeno?
Vendar vseeno ne moreš reči da je nekaj bilo resnično, kar sploh ne moreš dokazati, da je kdajkoli obstajalo, ker sploh ne veš, da je obstajalo, ker si pozabil, da je obstajalo, s tem torej ne veš da je obstajalo in na koncu je zadeva neresnična.
Lahko rečem, da se prek tega, ko človeka določa, domišlija na nek način udejanja in je posledično tudi lahko "priznana" za resnično. Ne, res ne morem dokazati obstoja svojih misli, pa še vseeno so zame resnične. In zgodbice, ki si jih izmišljujem, so resnične vsaj takrat ko nastajajo, tudi če naslednji dan ne vem nič več o njih.
Ampak prav. Poglejva s tvoje perspektive. En kup stvari, ki so se mi zgodile v otroštvu je sedaj pozabljenih in nihče se jih več ne spomni. Torej: ne morem dokazati, da so se res zgodile, nihče se jih več ne spomni, torej ne vem, da so sploh obstajale, torej verjetno sploh niso.
Ok, karikiram, mogoče ni najbolj posrečen primer ampak, kako pa lahko dokažeš obstoj Boga? V primeru da Bog ne obstaja, bi za nastanek vesolja in življenja, bilo potrebnih veliko naključij in da bi nastalo to, kar je nastalega je res zelo malo možnosti. To je naprimer s strani znanstvenikov (ki so stremeli k dokazu obstoja Boga) "najtrdnješi dokaz", da je On res "videl, da je dobro".
Pa še vseeno, morda pa so se vsa ta naključja res zgodila in Boga kljub vsemu ni?
(Upam, da je namen tvojega bloga med drugim tudi debata.)
:)
Ja res bi lahko rekli, da se udejanja domišlija preko tega, da nas določa, čerpav je to ravno toliko nedokazljivo, kot tisto prej kar sem ti rekel. Ker ponovno, kako lahko veš da te določa nekaj, kar ne veš da je obstajalo. Ker pazi, ne pozabi, da si v stanju, ko si pozabil, midva veva, da si vedel, ker sva se postavila nad to, ne pa v sam problem.
Kar se tiče Boga. Ne da se ga filozofsko niti kako drugače dokazat. Tudi na podlagi stvarstva, lahko verjamemo, da so to njegova dela, ni pa nujno. LAhko se nam zgodi čudež, da pred nas pade avtobus z neba, pa rečemo da je bilo zgolj naključje. Torej... Boga ne dokazuj ker nikamor ne prideš. "O čemer ne moremo govoriti je bolje molčati", saj poznaš wittgensteina:)
Tu pride moment vere. To je vera. Da hodiš po vodi. Ko tega ne moreš dokazati. Ker te neizmerno presega.
Ja je namenjeno debati, sem vesel odzivov, vendar sem prejšnič na hitro odpisal... Sem si pa tokrat vzel malce več časa...
Ravno zato, ker sva se midva postavila nad to, ne pa v sam problem, veva, da si nekoč vedel, tudi če zdaj ne veš več. In takrat, ko si vedel, je zate obstajalo.
Da nas naše misli in „sanje“ določajo pa predpostavljam zaradi dejstva, da smo si ljudje različni, imamo različne interese in počnemo različne stvari. Vse se namreč začne z mislijo, idejo. O čem se najraje pogovarjaš? Verjetno o tistih temah, o katerih tudi razmišljaš. In ti interesi, ki jih izkazuješ na primer preko pogovora, določajo tvojo osebnost. Ali pa če vzamemo za primer nekega puščavnika, ki se z nikomer ne pogovarja... Kako bi določil njegovo osebnost?
Nikakor ne enačim domišljije z Bogom, a vseeno gre za podobno stvar – vero – le na drugačni ravni. Tako kot vera v Boga je od posameznika odvisno, koliko dopusti svoji fantaziji posegati v (domnevno) resnično življenje. Poglej si film Finding Neverland o avtorju Petra Pana. Eden izmed mojih najljubših :)
Ja vsekakor, se strnijam s tabo, samo js s v osnovi govoril o tistih zadevah, ki niso udejanjene, tudi s tem nas ne določajo, ker so neudejanjene. Torej so neresnične. Ker sploh ne moreš vedet, da so kdaj bile, lahko le predvidevava, da je nekaj bilo. Vendar to je predvidevanje, ne pa nekaj kar bi vedel.
Ko sem vedel je zame obstajalo, samo velikrat se kaj ne zavedaš, da imaš v mislih... V tem smislu torej nedokazljivo.
Vsekakor, čeprav nisem nikoli bil pristaš psihologije, seveda nas vse določa, še marsikaj drugega. Vem tudi za tisti nezavedni svet po Freudu in kasneje po Jungu... Vendar to je na psihološki ravni. Na filozoski pa pač to ne more biti dokazano, torej ubesedeno in na podlagi Wittgensteina, čeprav nisem njegov pristaš nikakor, pridem do skepticizma glede tega kar ne moremo ubesediti.
Se pa strinjam, da je bolje ostati pri psihologiziranju, ker če bi nadaljeval v moji smeri bi naposled prišel do res velike skepse...
Zdj ko sem še enkrat prebral, je mogoče nekje drugje problem. Torej: objektivno gledano če gledava s stališka množice na posameznika, je zadeva neresnična, ker množica nikoli ni vedela da je to obstajalo, niti ni imela nobenega izkustva, niti na kraj pameti po domače povedano ji ne pade, kaj ima v glavi Pravljičar, torej posamenzik. Na podlagi posameznika, pa je zadeva resnična v vsakem primeru (tu vzamem malce besede nazaj) ko se zadeva udejanji, torej ko pride misel na plano v njegovi zavesti je uresničena, četudi jo totalno pzabi je bila tisti trenutek resnična. Tudi kasneje, čeprav lahko reče zanjo, da je to le neznanka "x", ki je nikole ne bo mogel definirati, le to da rečemo, da ta "x" je bil.
Tvoj drugi odgovor je popolno ubesedenje mojega mnenja. Ampak kljub temu razmišljam o tem, kar si napisal v prvem odgovoru včeraj. Kako pa sploh veš, da je možno, da se ne zavedaš, da imaš nekaj v mislih? Vbistvu ta misel ne obstaja in če ne obstaja, potem je tudi ne moreš imeti v mislih... če pa obstaja, potem je enkrat bila v tvoji zavesti, tudi če zdaj ne veš več. A to ni dovolj za filozofsko utemeljitev? "Mislim, torej sem", saj poznaš Descartesa:) In če jaz sem, potem tudi ta misel, ki dokazuje moj obstoj, gotovo obstaja.
In kar se tiče psihološke plati primera: ni mi jasno, kako je tja zraven prišel Freud in njegov - če prav razumem – libido?
Drugače pa je tvoje pisanje res zanimivo, da ne bo pomote. Je pa pač moja specialnost ali pa defekt, kakor želiš, da se spotaknem ob kako malenkost in potem ne dam miru :)
Objavite komentar