Večerja

V svojih spominih, je večkrat omenila večerjo z očetom. Imel sem občutek, da za tem nekaj tiči, da ji ta "obred" nekaj pomeni. Oči so ji zažarel in rahla rdečica je prepravila njen, navadno malce bled obraz. Kot da ne verjame da sem jo povprašal o tem.
Njen oče ni bil ravno premožen, imel pa je svojo hčerko neizmerno rad. Kako rad, bi ji nudil boljše življenje, pa kaj ko je njegova borna plača lahko zadovoljila le za osnovne potrebe. Bal se je, da ga zaradi tega ne bi imela rada, da bi mu kdaj očitala, da ji ni nudil osnovnih stvari. Ves svoj čas, kar ga je imel, je porabil za to, da bi ji ustvaril lepše in boljše življenje. Ni je razvajal, še zdaleč ne. Rad jo je imel, to je vse in ta del stavka je še posebej poudarila.
Enkrat na mesec, ko je dobil plačo, jo je peljal v restavracijo na večerjo. Želel je, da bi se počutila kot princesa, da bi se počutila vsaj enkrat bogato, pomembno. Vedno sta si naročila eno pizzo in dva krožnika. Vedno je tajil, da ni preveč lačen, v resnici pa za dva ni bilo. Pojedel je le en kos, ali pa dva, odvisno koliko je pojedla ona. Pri tem obedu sta vedno kovala načrte za prihodnost, lepo in srečno prihodnost. In čas je vedno prehitro minil...
Na oti nazaj se je stisnila k njegovi roki, saj je bilo zunaj že mraz. Čutila je, da je zadovoljen, čeprav ju je mučila grenkoba, da se bosta že jutri vrnila nazaj v sivi vsakdanjik. Sivi vsakdanjik v katerem sta imela oba upanje na lepši jutri.
Tik pred vhodom v stanovanje, ga je še močno stisnila k sebi. Objem je vse, s čimer mu je lahko pokazala, kako rada ga ima. In kako mu je hvaležna za vse... za nerealen svet, ki pa je tako lep...