Moje osebne izkušnje ob izbruhih trme

Vedno sem zagovarjal, da je prav, da so seminarske naloge, ne le povzetek nečesa, ampak koš v katerem se najde veliko osebnega mnenja in izkušenj. Kdo ti do dopusti, kdo drugi spet ne. Ob pisanju seminarske naloge z naslovom Kako ravnati ob izbruhih trme? sem užival, zato sem se odločil, da nekaj cvetk iz naloge podelim tudi z vami.

Pri tem primeru (odklanjanje hrane namreč), ki sem ga sicer opazil navedenega med ostalimi v knjigi Izbruhi togote, lahko navedem prizor, ki se ga dobro spomnim, ko sem še sam hodil v vrtec in se je ponovil ničkolikokrat. Dva otroka sta se začela prepirati in prerivati. Učiteljica jih je seveda spravila narazen, zaradi užaljenosti, pa skoraj po pravilu eden izmen njiju nato ni hotel jesti kosila (pri tem sem si sam mislil da nič zato, bo pač za druge več ostalo).

Moj oseben primer je tu dejansko primer mene kot otroka (govora je o zdolgočasenosti). Dolgočasil se nisem nikoli, mama ki je samohranilka je imela vedno dovolj dela z gospodinjstvom in mi je dovolj zgodaj dala jasno vedeti, da si bom pač moral poiskati lastno zabavo. Od doma sva šla zgodaj zjutraj, jaz v vrtec ona pa v službo, nazaj pa je prišla vedno pozno. Tako ni imela več moči, da bi se ukvarjala še posebej z mano, v smislu, da bi ji karkoli priskočil »na pomoč« v kuhinji. Rezultat danes pa je, da me še vedno bolj zanimajo vse druge reči kot kuhanje.

Ponovno mi je spomin ob grizenju segel do vrtca. Kot sem že omenil, se je dogajalo velikokrat pri mizi, ko smo čakali kosilo, še posebej ko se je kaj delilo, da je kdo koga ugriznil, da bi dobil kaj prej ali pa več. Nekoč se je že pač zgodilo, da sem bil tudi sam med tistimi, ki je bil ugrizen. Da bi sam grizel se ne spomnim, tudi ne verjamem, saj sem bil vedno bolj mirne vrste človek in me okušanje mojih kolegov na tak način ni nikoli zanimalo. Spomnim se, da sem se odrezal sila junaško. Nisem potočil niti kapljice solze, ampak sem hrabro prenašal svojo bolečino. To je mojega »nasprotnika« tako razjezilo, da je planil v jok, češ da ga boli zob, ker me je ugriznil in sem bil pretrd. Molče sem pokazal roko in od takrat naprej dobil poseben privilegij kot nagrado za moje junaštvo. Bila je to tudi šola za življenje, kako kljub temu, da ti ljudje včasih grizejo živce ostati miren in ne pokazati, da te kaj boli. Splača se.

Čeprav bi lahko pisal o kakšnem osebnem primeru, saj sem bil nekajkrat med tistimi šibkejšimi, ki smo jih prejeli, pa mi je na misel prišel primer prijatelja, ki je velikokrat z navdušenjem opisoval svoje otroške izkušnje. Prihaja iz vasi, v kateri se je našla skupina isto starih otrok. Po njegovem pripovedovanju so bili pretepi del vsakdana na ulici. Najbolj zanimivo pri tem je to, da nikoli med njimi niso posredovali starši, če si je kdo upal kaj povedati starejšim, je bil v skupini takoj označen za šibkejšega. Višek zgodbe je, da so vsi še danes zelo dobri prijatelji, ki so si zelo pripravljeni pomagati med sabo, svoje otroške spore pa so prebrodili tudi brez pomoči starejših. Ne bi rad vzpodbujal k nasilju ampak včasih si kdo pač kakšno prisluži. Tudi sam sem si jo nemalokrat, ob tem pa spoznal, da ne gredo samo meni ljudje na živce ampak, da grem tudi jaz komu drugemu (ali pa sem mu pač, v obrambi seveda, dal vedeti, da bo moral kakšen centimeter zrasti, da bi mi pokazal da mu nisem simpatičen).

Resnici na ljubo, tovrstne trme nikoli nisem razumel (odklanjanje hrane). In nič bolj mi ni šlo na živce (in mi gre še vedno), ko starši začnejo siliti svoje otroke naj pojedo to, ali pa ono. Vedno sem zagovarjal dejstvo, da bo otrok že povedal če bo lačen in da bo vsekakor jedel, ko bo pač potrebno. Vselej sem naletel na gluha ušesa pri svojem modrovanju, otroci pa so pač dobili svojo pozornost. Svojo potrditev sem dobil šele v nekem članku prof. Breščak, žal sem ga založil, spomnim pa se, da je pisala o namišljeni anoreksiji (seveda je pri tem opozoril da gre za pet let in manj stare otroke), da bi otroci dobili pozornost. Poudarila je, da so otroci neverjetno iznajdljivi pri pridobivanju svojih »pet minut slave« med načini pa je omenila prav to, da otroci ne jedo. Pri tem pa je dodal podobno kot jaz, da ko bodo dovolj lačni, bodo že jedli.
Sicer pa imam osebno s tem tudi pozitivno izkušnjo. Ko smo še kot višji osnovnošolci mlajšim delili malico, je bil vedno izziv da bi kakšen dodaten kos ostal za nas. Pri tem vem, da je sošolec princip trme nekoč uporabil. Ko je prišel do enega izmed učencev, za katerega smo vedeli da je trma ena izmed njegovih poglavitnih lastnosti, mu je začel dokazovati, da je on polil čaj (čeprav ga je pri nalivanju polil sošolec). Za kazen mu je rekel, da bo mogel vse pojesti in da bo dobil še dodano porcijo. Otroku se je to toliko zamerilo, da ni hotel pojesti niti tistega obroka, ki mu je pripadal, mi pa smo na ta račun dobili dodatno porcijo (pri tem naj opozorim da smo danes vsi normalno razviti, brez znakov podhranjenosti, tudi žrtev mojega sošolca). :)