Na zlomljeni klopi, tam nekje ob Ljubljanici, se mi je ustavil pogled. V meni je še vedno odmeval občutek izgubljenosti, ki me je pretresel tisti dan, pa strah pred tem, da bi izgubil, kar imam rad, kar cenim, kar je postalo del mene.
Zlomljena klop, ki ni bila več primerna za sedenje. To se je zgodilo, ker se je pač nekdo, v nekem trenutku tako odločil. Bog ve, koliko zgodb se je spletlo prav na tisti klopi, koliko parov si je izmenjavalo svojo zaljubljenost, koliko piscev je iskalo svoj navdih ob pogledu na naravo, mogoče se je komu popolnoma spremenilo življenje na...eni klopi.
In nato pride nekdo, ki se je mogoče ustrašil, ker so mu stvari uhajale iz rok in se je znesel nad klopjo, polno zgodb. Zamah, dva...in je uničeno.
Ob gledanju sem se zavedel, da sem tudi sam večkrat razbijal zgodbe, zaradi samozagledanosti nisem dopustil, da bi klop spregovorila, v trenutku jeze, strahu in izgubljenosti pa je bil zamah ali dva dovolj.
Da bi le imel možnost in moč postaviti stvari nazaj na svoje mesto...
Zlomljena klop, ki ni bila več primerna za sedenje. To se je zgodilo, ker se je pač nekdo, v nekem trenutku tako odločil. Bog ve, koliko zgodb se je spletlo prav na tisti klopi, koliko parov si je izmenjavalo svojo zaljubljenost, koliko piscev je iskalo svoj navdih ob pogledu na naravo, mogoče se je komu popolnoma spremenilo življenje na...eni klopi.
In nato pride nekdo, ki se je mogoče ustrašil, ker so mu stvari uhajale iz rok in se je znesel nad klopjo, polno zgodb. Zamah, dva...in je uničeno.
Ob gledanju sem se zavedel, da sem tudi sam večkrat razbijal zgodbe, zaradi samozagledanosti nisem dopustil, da bi klop spregovorila, v trenutku jeze, strahu in izgubljenosti pa je bil zamah ali dva dovolj.
Da bi le imel možnost in moč postaviti stvari nazaj na svoje mesto...
Ni komentarjev:
Objavite komentar