Jutranji izlet

Po kovanju zvezd na jasno sicer prazno nebo in bolj kot ne neprespani noči, se je jutranji izlet vse tja do Kersnikove, prilegel. Slalom med obrazi, je bil nadvse podoben tistim na belih strminah. Bilo je nekaj rdečih, jeznih, že zjutraj naveličanih obrazov, vmes pa si tudi našel nekaj tistih, ki so bili bolj modri, kot nebo, ki se je prebudilo z veseljem, da ga bo zopet obsijalo svetlo sonce.

Nato je sledilo čakanje v vrsti...dolgi vrsti. Ta objava je pravzaprav nastala tam. Ugotovil sem tudi, da problem v Sloveniji niso čakalne vrste, ampak da jih ne znamo pravilno izkoristit. Kovanje prispevka za blog, je že en primer pametnega izkoriščanja čakalnega časa...

Mraz se je zarezal v moje roke, obraz, segel je celo do kosti... Pa me ni pretirano motilo. Sploh me danes ni nič zmotilo, tudi grdi pogledi vseh tistih, ki niso imeli takšnega zaupanja v moje zavore, kot jaz.
Na ta račun sem celo postal zgled enemu otroku, kako se s kolesom po cesti ne vozi, vsaj kot sem uspel ujeti s svojim premraženim ušesom.

Torej? Splača se iti na tak jutranji izlet. Špalir na Čopovi, vrsta lačnih študentov na Kersnikovi in navdih, pa moralni zgled, na katerega sem zelo ponosen, saj vsak dan te pa starši ne dajo ravno za zgled (četudi negativen).

Še kdaj.