Stopil sem pred staro drevo, za katerega se je videlo, da ga moč življenja počasi zapušča. Lubje je že osivelo, veje so postale suhe, tako da so se brazde, ki so se v letih nabrale, še bolj poznale. Listja že davno ni bilo več, krošnja me je navdala s srhom. Ustrašil sem se.
Rahel veter je povlekel skozi prazno krošnjo in me pomiril. Čeprav "štima" ni bila prava, taka kot včasih, ko se je veter podil skozi vejevje in iz obilja listov izvlekel božansko melodijo...
Pa vseeno, je bila to melodija, ki me je spomnila, da je drevo še živo. Veliko bolj kot jaz, ki stojim pred njim, kot kakšen kip, ki srepo spremlja, kako dan za dnem nosijo trupla k zadnjemu počitku.
Drevo, suho in brez telesnega soka, bolj živi kot jaz, ki me že rahel vetrič premakne, da se opazovalec upravičeno zboji za moje korenine.
Staro drevo...hvala ti za življenje, ki ga daješ, za znanje s katerim me učiš...
Naj veter vsaj še enkrat preigra note, ki se skrivajo na notnem črtovju tvojih vej; melodijo življenja, ki se je darovalo za to, da je dajalo senco popotnikom, svoje sadove lačnim in žejnim na tej poti.
Rahel veter je povlekel skozi prazno krošnjo in me pomiril. Čeprav "štima" ni bila prava, taka kot včasih, ko se je veter podil skozi vejevje in iz obilja listov izvlekel božansko melodijo...
Pa vseeno, je bila to melodija, ki me je spomnila, da je drevo še živo. Veliko bolj kot jaz, ki stojim pred njim, kot kakšen kip, ki srepo spremlja, kako dan za dnem nosijo trupla k zadnjemu počitku.
Drevo, suho in brez telesnega soka, bolj živi kot jaz, ki me že rahel vetrič premakne, da se opazovalec upravičeno zboji za moje korenine.
Staro drevo...hvala ti za življenje, ki ga daješ, za znanje s katerim me učiš...
Naj veter vsaj še enkrat preigra note, ki se skrivajo na notnem črtovju tvojih vej; melodijo življenja, ki se je darovalo za to, da je dajalo senco popotnikom, svoje sadove lačnim in žejnim na tej poti.
2 komentarja:
Včasih je pa težko tvoje pisanje razumeti. =D
potrebo, da preverijo:)
Objavite komentar