Fantek, majhen z očali, je vsak dan sedel zeleni klopci v parku in cakal svojo vrano, ki je prihajala, da je pojedla nekaj drobtinic z njegove majhne roke. Nekoč je malical na tem prostoru in naenkrat je priletela in mu pozobala nekaj drobcev in od takrat, sta se navadila drug na drugega. Tudi ko je fantek zbolel, je vseeno vstal iz postelje in se podal do njune travnate klopce, kjer sta se dobivala.
Nekoč je v čakanju zaspal. Ko se je zbudil je ugotovil, da njegove malice ni več na roki in vedel je, da je drobtinice pojedla ona. Vedel je, da je bila z njim, četudi je zaspal...
In tudi vrana je vedela, da misli nanjo, čeprav je zadremal...čeprav ga ni bilo, pa je vseeno bil tam, za tistih nekaj drobtinic...in zletela je visoko toplemu soncu naproti, ki jo je objel s svojimi žarki, ponesla je v nebo svoje veselje, da ima nekoga.
Nekoč je v čakanju zaspal. Ko se je zbudil je ugotovil, da njegove malice ni več na roki in vedel je, da je drobtinice pojedla ona. Vedel je, da je bila z njim, četudi je zaspal...
In tudi vrana je vedela, da misli nanjo, čeprav je zadremal...čeprav ga ni bilo, pa je vseeno bil tam, za tistih nekaj drobtinic...in zletela je visoko toplemu soncu naproti, ki jo je objel s svojimi žarki, ponesla je v nebo svoje veselje, da ima nekoga.
Lahko noč+
Ni komentarjev:
Objavite komentar