Platon in Aristotel sta se odpravila na romanje. Svojo pot sta uskladila na nepreveč dvigajoče se spuščanje, na ne preveč matematično urejen nered. Bil je polet proti romarskim krajem. To so tisti prostori, ko zaviješ z avtoceste in se ustaviš. Enkrat z nekom, drugič z drugim. Včasih gre za dviganje iz votline v nerealnost, spet drugič pa je pregled dosedanje poti. Tokrat se je Aristotel dvignil na Njegovo stvarstvo, da bi se skupaj s Platonom zahvalila za Stvarnikovo preobilje pri porajanju sveta. Potem postanek na Planini in vzpon na goro, kjer sta podoživela Mojzesovo teofanijo, grmelo je in veter je močno pihal. Na koncu pa se jima je le odprl pogled na obljubljeno deželo. Potreben je bil le še njun spust z gore. In to sta naredila. Podala sta se na morje, tja kjer bosta delovala celo življenje. Postavo, ki sta jo prejela na gori, bosta delila ljudem ob obali, ki so lačni in žejni prave in resnične besede.
Platon in Aristotel mislita različno in se velikokrat ne strinjata. Pa vseeno, v najpomembnejšem se strinjata. Eden dviguje pogled proti nebu, drugi pa v ponižnosti zakriva pogled pred njim. Povezuje pa ju ravno On, ki ju gleda z neba. On, ki jima daje Postavo na gori in vodi njun čoln na morju. On.
Ni komentarjev:
Objavite komentar