Bar-a

In vseeno ni šlo drugače, ponovno je zavil v Bar. Občutki so bili tokrat drugačni, bolj kot ne ga je pot sama nanesla tja. Natakarica je bila še vedno ista, mize iste, pa vseeno vzdušje nepravo. Usedel se je za šank in kot vedno naročil pivo. Spomnila se ga je in debata se je takoj razvila, v ozadju pa so se vrteli zvoki Male terase. Po nekaj minutah pogovora je ugotovil, da sta dve stvari drugačni odkar, je bil prvič v Baru. Ni bilo stalnega gosta, ki je nazadnje sedel sedel za šankom, natakarici pa je v očeh vrela žalost. Pa tudi on sam je drugače sprejemal stvari saj je ravno prišel z naporne poti in je potreboval malo oddiha. Pogovora o zanimivih krajih, kjer si nekoč bil in veš da se boš vrnil, vzel kitaro in zaigral nekaj mrtvim ušesom in poslušajočim obiskovalcem. O krajih ki si jih opazoval od daleč, vedoč, da se bo nekoč tam nekaj dogodilo in se je res. Pa tudi o količini piva in neznanju risanja. To je dobil. In tudi njej ni bilo odveč, da mu je prisluhnila in se na trenutke skrivaj ozrla v njegove oči. Včasih ji je bil njegov pogled odveč, sedaj pa je upala, da bo vsaj ta neznanec razumel, kaj se dogaja. "lahko bi zletela..." je pel Kreslin v ozadju in res sta zletela v nek nerealen svet, dol z avtoceste življenja, v prijateljski pogovor, kot da bi se poznala že nekaj let. Pozabila je celo na tekmo, ki jo je gledala preden je prišel. V trenutku pa se je ozrl proti televiziji, saj je opazil da je prišlo do pretepa (bila je namreč hokejska tekma), enemu izmed igralcev se je zlomila palica, medtem ko je bil spet drugi izključen. Ekipi sta bili rezultatsko in po količini igralcev izenačeni. Komentator je takole spremljal zadnjih 20s: "Z neverjetno hitrostjo je skočil do boksa po novo palico, že drvi v napad, to je neverjetna podaja iz ozadja še deset sekund, preigravanje pred golom, številka 19 iz ozadja in to je GOOOOL! GREMO NAPREJ!" Nevede sta utihnila, po temu pa sta se spogledala in nasmejala. "Gremo naprej?" Omahujoče in naveličano ga je pogledala in rekla: "Ja."
Vstal je, se nasmehnil in odšel. Kot prejšnič so ga betonske ceste spet nekaj časa vodile, da je blodil po mestu, gledoč siva tla in monotonost pločnika. Naposled pa se je le spomnil ter se obrnil proti nebu in zapel: "Ko pa prideš Ti, se nebo mi razjasni,..."