Sprehod nazaj, naprej....

Cvetličar se je velikokrat sprehajal po isti poti. Zadnje čase sploh. Ni ravno vedel, ali gre vsakič znova nazaj na isti sprehod, ali pa naprej po stezi. Tovprašanje ga je mučilo. Naprej ali nazaj, za nekaj časa je obstal in pogledal na okoli. Dolgo ni nič videl, slišal, čutil, kot da bi se samo čas vrtel naprej, on pa je obstal v samem sebi. Ni si upal odpreti oči, da se mu ne bi zvrtelo in bi padel, že tako je imel klecava kolena. Naposled je le začutil vonj. To je bil vonj, ki mu ni mogel dati imena, najboljši opis bi bil, da je bil vonj pravi. Močno je potegnil mrzlo sapo, ki pa je v sebi skrivala že nekaj spomladanske topline in mravljinci so mu preplavili telo. Končno je zaslišal lepo melodijo sinice, ki je že naznanjala lepšo prihodnost.
Nekaj časa je tako stal in se prepustil petju ptice ob ritmu njegovega srca. Nato pa je na čelu začutil topel blagoslov. Blagoslov, poln vode in krvi, blagoslov težke poti, blagoslov v zahvalo za lepe stvari. Odprl je oči in uzrl pot pred seboj. Solza, veselja in trpljenja, mu je zdrsela po licu. A vendar je zbral pogum in se odpravil, ter odločil... Naprej!