Prva

Bila je to verna družina. Spomnim se, da so radi sedli zvečer k mizi in klepetali. Včasih dolgo v noč, tako da je sveča, ki je venomer gorela na mizi, ko so se zbrali, povsem dogorela. Takrat so se šele zavedli, da je ura že pozna in je čas, da se odpravijo vsak v svojo posteljo.

Mati in oče sta se dolga leta trudila, da sta ustvarila toplino doma. Štirje otroci, najstarejši študent, dva srednješolca, in pa osnovnošolec, so se vedno radi vračali domov. Vselej jih je pričakal sladek vonj, ki je bil slajši od turškega medu, vonj, ki se ga nisi mogel najesti.
Ideal boste rekli? Mogoče. Imeli so svoje probleme, a reševali so jih na zame zelo unikaten način. Torej, družina kot vsaka druga, pa vseeno drugačna, ravno v svoji vsakdanjosti.

Adventni čas je bil za njih nekaj posebnega. V nedeljo zvečer so se po običaju usedli k mizi in prižgali svečko na venčku. Tudi tistega leta je bilo tako. Idila je bila na vrhuncu, številčna družina, zbrana pri molitvi, kaj hočeš lepšega.
Mati je že poprijela za rožni venec, s prijetnim pogledom na hitro ošvrknila celotno družino in se na koncu ustavila pri njemu, s katerim sta vse to zgradila. Lepo ji je bilo pri srcu, prav tako njemu. Čakalo se je samo še na to, da se molitev...
"Ne. Danes ne. Dovolj imam. Hvala vama za vse, ampak danes ne bom molil z vami. Imam svoje opravke in nimam časa."
Najstarejši je vzel še piškot, vstal od mize in odšel z majhne jedilnice. Očetu, ki sicer ni bil iz verne družine, je v trenutku spolzela solza po licu. Hotel je odhiteti za njim, pa ga je mati prijela za roko.
"Pusti ga. Naj odide."
Ni je razumel. Ona je vendar ves čas govorila o tem kako molitev povezuje, sedaj pa pusti kar tako. Čeprav težko, ji je zaupal. Vedel je, da je tudi njej težko...
Molitev se je začela in svečka je gorela...
On pa je odhitel nekam v temno noč, novim izzivom naproti...