Malce mi je tesno

Sedela sta dva prijatelja v ugledni kavarni, na prijetnem klepetu. Vonj tople kavice je poplesaval po prostoru, zdaj bolj zdaj manj močno. Svetloba luči je vzdušje le še popestrila in plesu dodala poseben zvok.
"Nekaj me utesnjuje," je rekel čez nekaj časa.
"Kako to?" vpraša iz vljudnosti nazaj.
"Ne vem. Preveč nasičen zrak je tu notri. Že nekaj časa očitno niso prezračili. Malce si bom odpel tole srajco..." in že dal roko k ovratniku.
"Nikar!" ga je skušal zaustaviti.
"Zakaj vendar?" je bil presenečen.
"Ah, no, saj ne bi rad delal prevelikega problema iz tega, vendar...lahko se prehladiš. To ni dobro zate," je bil kar malce v zadregi, kako naj utemelji, svojo čudno željo.
"No, zaradi svežega zraka mislim, da še ni nobeden umrl. Kvečjemu oživel," mu je v posmehu odvrnil in v znak zmagoslavja srknil še preostanek kavice.
"Pa vendar. Mogoče bi kdo narobe razumel," je poskušal dalje, neprepričljivo vzel šaljico v roke in naredil globok požirek.
"No, zdaj si pa povedal. Kaj pa bi lahko drugega razumel iz mojega odpenjanja, kot da mi je vroče. Mogoče bo pa kdo tukaj le razumel, da je potrebno malce prezračiti."
Še vedno mu ni bilo jasno kaj je narobe.
"No, poslušaj, konec koncev, pa sva v kavarni. Gre za dostojanstvo. Ali vidiš tu koga z odpeto srajco? S tem žališ ostale goste," je poskušal še s poslednjim argumentom. Zdaj je on triumfiral s požirkom in odložil svoj šaljico. Vendar nošenje lovorjevega venca ni trajalo dolgo, saj je naslednji trenutek ugotovil, da ga ni prepričal. Zdravstvenim in drugim podukom navkljub se je njegov sogovorec odpel in laže zadihal...