Cvetličarna

Klateževa klop

2010-09-20T00:59:00.004+02:00

Cvetličar je taval in taval... Nikakor se ni mogel ustaliti... Naposled pa je le našel kraj, ki mu je rekel dom. Bila je to klop. Navadna klop, sredi ničesar, klop sredi njegovih misli, klop, ki je porajala nove ideje in nove izzive. Usedel se je. In sedaj je tam. Lahko ga obiščete na tej klopi:

http://www.klatezevaklop.blogspot.com

Konec

2010-07-12T21:16:00.002+02:00

Cvetličar je skrbno postavil rože na mesto, svoje malo domovanje pospravil, se ustavil in še enkrat premislil. Nato je pogasil luči, stopil ven in zaklenil vrata svoje Cvetličarne. Ogledoval je napis: "do nadaljnega Cvetličarna zaprta. Mogoče za zmeraj."
Začutil je mir in veselje. BIla je to težka in odgovorna odločitev. Stopil je po ulici naprej tiho, umirjeno in veselo. Predvsem pa veselo.
Zahvaljuje se vsem, ki ste spremlajli njegovo delo. Ki ste kupovali rože, jih pohvalili in pograjali. Vesel je bil vsakega, ki je vstopil v to malo prodajalnico.

Odpravlja se na novo pot. Ve, da se odpravlja na globoko. Ve, da bo pot težka. In upa, da ga bo Sonce še naprej spremljalo.

In vi? Povedal vam bo, kje bo njegovo novo domovanje. Ne obupajte...:)

Cvetličar je obmolknil

2010-06-29T10:43:00.001+02:00

...

NMS

2010-05-31T17:53:00.002+02:00

Ko so v srednji šoli uvedli ta izraz, mislim da je bilo to nekje v mojem tretjem letniku, se nam je zdel nadvse zabaven. Celo tekmovali smo med sabo, kdo si bo izmislil več stvari, kaj bi lahko ta "nms" pomenil.

V resnici pomeni "ne dosega minimalnega standarda". Kaj dejansko v srednješolskem žargonu pomeni ne vem in se nikoli nisem trudil razumeti. Mi pa prihaja izraz pred oči v preteklih dneh. Mogoče sem preveč pod vplivom prihajajočih izpitov, mogoče pa se me kratica dotika tam, kjer si nikoli nisem mislil da me bo.
Samovšečnež, skrajni egoist, nekdo, ki mu za druge ni mar, vidi samo sebe in daleč okoli prav nič,...in še bi lahko našteval. Vse besede, ki me označujejo, bi lahko strnil v "nms". Zavedam se, da v marsikaterem odnosu ne dosegam minimalnega standarda. Včasih imam sicer občutek, da bi ga moral dosegati le jaz, ne pa tudi drugi. A to le včasih. Večino časa pa je v meni trpka bolečina, ker pač ne uspem priti do tiste ocene, ki se ji je opisno reklo zadostno. Kje je šele odlično?

Pravljičar

2010-05-05T09:39:00.003+02:00

Saj vem, da imate nekateri že dovolj pravljic, dovolj nakladanja, dovolj vsega... Vendar drugače ne gre. Nekdo mi je nekoč rekel da sem lažnivec. Danes se strinjam z njim. Kajti pravljice so dejansko ena velika laž. Opisujejo nekaj kar ni bilo in nikoli ne bo, zaživi dejansko le v domišliji avtorja, resničnost udejanji, ko avtor zapiše. Pa vendar je v teh pravljicah tudi nekaj resnice. Kajti liki, ki zaživijo v pravljici so vedno odraz oseb, ki resnično živijo. Kljub temu da se pravljica ni zgodila, v pomenu udejanjanja, pa so pritike, vzete iz resničnega življenja. Pravljica torej... Spet je ena nastala...

Mlad krojač je imel sila pomembno nalogo. Bil je pod pritiskom. V roke je vzel kos blaga, ki je bil na treh koncih...

Ne...mislim, da je bolje če začnem znova.

Trije konci so čakali, da krojač enega od njih odreže, on pa je bil v strašni dilemi, kateri...

Ah...

Škarje so čakale, da bodo prisilile blago da se lo...

Mogoče je bolje če tokrat uporabim pritike.

Žal mi je da sem se umaknil pred vami tremi, ampak drugače v tem trenutku ni šlo. Upam da me razumete.

Krojač je odložil škarje, blago, misli in vse skupaj in odšel na zrak.

Večerja

2010-04-28T10:26:00.002+02:00

V svojih spominih, je večkrat omenila večerjo z očetom. Imel sem občutek, da za tem nekaj tiči, da ji ta "obred" nekaj pomeni. Oči so ji zažarel in rahla rdečica je prepravila njen, navadno malce bled obraz. Kot da ne verjame da sem jo povprašal o tem.
Njen oče ni bil ravno premožen, imel pa je svojo hčerko neizmerno rad. Kako rad, bi ji nudil boljše življenje, pa kaj ko je njegova borna plača lahko zadovoljila le za osnovne potrebe. Bal se je, da ga zaradi tega ne bi imela rada, da bi mu kdaj očitala, da ji ni nudil osnovnih stvari. Ves svoj čas, kar ga je imel, je porabil za to, da bi ji ustvaril lepše in boljše življenje. Ni je razvajal, še zdaleč ne. Rad jo je imel, to je vse in ta del stavka je še posebej poudarila.
Enkrat na mesec, ko je dobil plačo, jo je peljal v restavracijo na večerjo. Želel je, da bi se počutila kot princesa, da bi se počutila vsaj enkrat bogato, pomembno. Vedno sta si naročila eno pizzo in dva krožnika. Vedno je tajil, da ni preveč lačen, v resnici pa za dva ni bilo. Pojedel je le en kos, ali pa dva, odvisno koliko je pojedla ona. Pri tem obedu sta vedno kovala načrte za prihodnost, lepo in srečno prihodnost. In čas je vedno prehitro minil...
Na oti nazaj se je stisnila k njegovi roki, saj je bilo zunaj že mraz. Čutila je, da je zadovoljen, čeprav ju je mučila grenkoba, da se bosta že jutri vrnila nazaj v sivi vsakdanjik. Sivi vsakdanjik v katerem sta imela oba upanje na lepši jutri.
Tik pred vhodom v stanovanje, ga je še močno stisnila k sebi. Objem je vse, s čimer mu je lahko pokazala, kako rada ga ima. In kako mu je hvaležna za vse... za nerealen svet, ki pa je tako lep...

Ustvarjanje vezi

2010-04-23T10:26:00.002+02:00

Poslušnost - vez - iskrenost - več vezi - zaupanje - mreža - mreža in v njej 153 rib

Mali pišek postane Velik petelin

2010-04-15T10:39:00.002+02:00

Mali pišek je lepo preživljal dneve na domači še manjši kmetiji. Nekega dne pa mu je Veliki petelin zaupal prav posebno nalogo. Odpravil naj bi se do naslednje štale, kjer na bi Glavnemu puranu tiste štalce izročil osebno pošiljko. Malemu pišku je dobro delo, da mu je Veliki petelin zaupal tako pomembno nalogo. In odpravil se je...
Prišej je do sosednje štale in se najprej sprehodil okoli in okoli. Ugotovil je, da do velikih živin pristopaš skozi majhne luknje. Takoj na vhodu je srečal Okroglega pujsa. Bil je za vratarja. Vprašal ga je kam gre. Mali pišek mu je razložil sila pomembno zadevo in pujs ga je prosil naj mu da številko, ki jo nosi v svoji štalci. Storil je tako. Nato mu je dal začasno številko za prosto gibanje po tej štali in mu razložil, da Veliki puran biva v zgornjih nadstropjih. Mali pišek se je odpravil proti vrhu. Tam ga je že čakal Črni zajec, ki mu je rekel da bo zadevo predal Velikemu puranu. V tistem trenutku je prišla Vestna putka, ki je pošlijko vzela in odnesla k Velikemu puranu. Mali pišek pa se je odpravil nazaj v pritličje, oddal številko in se odpravil nazaj proti svoji štalci.
Hodil je ponosno, dostojno. Imel je sestanek z veliko živino. Tako potekajo ti sestanki. Kratko in jedernato.
To je bil dan, ko je mali pišek postal velika žvina, ko je postal veliki pišek...ali bolje rečeno: Velik petelin.

Prebujen iz more

2010-04-04T00:24:00.002+02:00

Stari človek je v spanju doživljal hojo v trdi temi. Nič ni videl pred sabo, blodil je, ni imel kam, da bi se oprijel. Sin je pristopil in ga zbudil iz njegovega mučnega spanca. Začuden ga je pogledal, On pa mu je rekel: "Mir s tabo!". Tedaj ga je z otroško ljubeznivostjo prijel za roko, saj je na njegovi poti iznenada posvetila luč, pred njim je stal njegov Oče, ki ga je tako ljubil, da je dal življenje zanj. Na novo je zaživel, jasno je videl svoje rešenje...

Bližal se mu je kraj, kjer bo v polnosti lahko to, kar je... Sin mu ga je pripravil... Oče ga čaka... Duh ga spremlja...

Zaključek

2010-03-30T08:16:00.000+02:00

…in vemo kakšen je bil rezultat te borbe.
Borba, ki se bije vsak dan znova za tiste, ki se znajdejo na Glavni postaji. Zate in zame, ki sediva na tem vlaku življenja. Zate in zame, ki krepiva rane v temi in neseva križ v najinih dobrih delih. Zate in zame, ki naposled pristaneva na Glavni postaji pred križem. Ta les, ki nama lahko predstavlja norost, pohujšanje ali pa življenje. Popolnoma svobodna sva v odločitvi, na kateri vlak se bova usedla. Vlak smrti, ki ima končno postajo v niču ali na vlak življenja, ki ima končno postajo v Galileji, kjer ga bova videla. Vlak smrti in vlak življenja. In posebnost Glavne postaje, ki nas loči na Smrt in Ljubezen. Amen.

14. Jezusa polože v grob

2010-03-26T08:12:00.001+01:00

…, zato ga izpusti in peščica se odpravi za njo proti vlaku, ki čaka na desni od križa. Žene, ki so mu stregle, njegovi učenci, Simon in Veronika, in upam da tudi jaz in ti… smo se znašli na vlaku, ki je čakal desno od križa. Ta je odpeljal in na glavni postaji je nastala smrtna tišina. V tej tišini se je bil boj za moje in tvoje grehe, za moje in tvoje življenje. V najgloblji tišini je Ljubezen stopila pred Smrt…

13. Jezusa snamejo s križa in ga polože Mariji v naročje

2010-03-25T11:06:00.000+01:00

…čakala da odidejo. Ko so ostali sami, so ga sneli s križa. Tam je bila tudi njegova mati. Prej ga je videla le skozi okno in tudi sedaj ga gleda skozi steklo, za katerim veje prepad smrti, ki ga lahko premaga le vera. Čeprav je njena duša prebodena do dna, vseeno vidi preko tega prepada. »Resnično, ta je bil Božji Sin«, je ujela od enega izmed tistih, ki so ostali z njo na postaji. Resnično, je sedaj mrtev, tu v njenem naročju. A on je vendarle Pot, Resnica in življenje in ona v to veruje…

12. Jezus umrje na križu

2010-03-24T08:28:00.000+01:00

…in zabavali so se, potem pa se je naenkrat vse zatreslo, tako da so vsi popadali na tla, zmanjkalo je elektrike, za trenutek je nastala panika. »Izpolnjeno je!« je odmevalo po postaji… In izročil je svojega duha.

Tema pretemna je zajela vso postajo. Vsi so naenkrat stali pred odločitvijo. Morali so se opredeliti s katerim vlakom bodo nadaljevali svojo pot. Množica se je obrnila na levo od trupla, ki je viselo na križu. Sploh ga niso opazili,ampak so videli le umeten sij vagona, ki jih je čakal.
Peščica pa je ostala pod križem v tišini in…

11. Jezusa pribijejo na križ

2010-03-23T10:13:00.000+01:00

…,da ne govorimo o temi, ki je tokrat kričala. Kričala v grehih, na tako malem vlaku so se dogajali poboji, spolni in moralni razvrati in vse to pred njegovimi očmi. Slišal je klice vseh ubogih, zlorabljenih, fizično in psihično, pretepene žene, može, ki so svoje življenje zapravili v alkoholu. Kričanje vsega tega je postalo neznosno, vročina še bolj…
In prišli so do glavne postaje, postaje na kateri so se križale poti. Poti življenja in poti smrti. Vrata so se odprla in vsa množica se je zbrala okoli njega. Prav vsi so stali pred njim. Vojaki so ga odrinili, da je padel, nato pa ga zvlekli in pribili na križ. Glavna postaja podzemne železnice je dobila svojo skulpturo. Farsa ali drama, smrt ali življenje, kip ali telo? Tako so dvoje oči gledale nanj. Nekaj časa je še dihal…

10. Jezusa slečejo in mu dajo vina z žolčem mešanega

2010-03-22T11:24:00.000+01:00

…v katerem je odmeval krik posiljene deklice. Le on je to slišal, drugi so bili preveč imuni. Na hrbtu se je že izrisal obris trdega lesa, ki ga je nosil na plečih. Tema pretemna tega žal ni razkrila. Tudi ko so pripeljali na naslednjo postajo.
»Kdo bi imel čisto nove čevlje? Poceni, novo, prenovo in še bolj poceni. Totalna razprodaja, dejansko kupujete zastonj. Kupite si življenje, vse vaše tegobe in skrbi bodo v trenutku izbrisane«, se je drl mož, ki se je prerival skozi množico na vlaku. Prišel je do njega in se mu začel smejati. »Kaj pa ti? Si mislil da se ti bo uspelo upreti. Da jim boš dal kruh večnega življenja, ko pa jih zanima le poln trebuh. No pa poglejmo kaj zmoreš brez vsega!« V trenutku mu je strgal obleko z izmučenega telesa. »Kako se pa zdaj počutiš, brez vsega?« se mu je zasmejal v obraz. »Nova nagradna igra, žrebanje suknje, nova resničnostna oddaja, kdo ponudi več…«
Še dolgo so odmevale besede, preden pa je vlak odpeljal, se je našel srečnež njegove suknje. On pa je naposled ostal brez vsakršnega dostojanstva…

9. Jezus pade tretjič pod križem

2010-03-21T22:16:00.000+01:00

…je vil svojo pot. Tokrat je tema razkrinkala nekoga, ki je vztrajno bogatel na račun drugih. On je slišal, kako se denarci na nepravičen način zbirajo v njegovem žepu, vedel je vse. Tat je dobro sprevidel konec tunela in električni sij. Zato se je pravočasno umaknil na varno. In postaja je bila tu. Tokrat je k njemu pristopil mladenič.
»Po pravici povedano te sprejemam bolj kot tile. Ne boj se me, zato ker sem mlad. Svoje bistvo črpam od svojih očetov, tako da se me ne da preprosto izruvati. Podaj mi roko, da tako! Z roko v roki greva skupaj, novim idejam naproti! Oprosti, ampak nekaj rečem se boš moral preprosto odpovedati, preveč si starokopiten in premalo dovzeten za odprto. Odpri se novemu, prižgi malo trave, saj vendar oznanjaš mir in ljubezen, mar ne? Vidiš skupaj sva lahko močna, najmočnejša, najsvetovnejša, vendar ne pozabi, da si venomer le moj hlapec, da te imam vedno pod sabo! Pri tebi žal ne, a pri meni je vse dovoljeno!« Odrinil ga je, tako da se je pošteno zaletel v vrata in so se nove rane še bolj zasvetile. Pa ne za dolgo, saj je znova nastal težki mrak noči…

8. Jezus nagovori jeruzalemske žene

2010-03-21T22:15:00.000+01:00

…tako da se je prijel za vrata. Tokrat sta se dva moška za njim objemala. Kljub črni črnini je vedel in še ena kaplja je zdrsela po izmučenem trupu. Nesvetlobna svetloba se je že bližala, vagoni pa so se ustavili. Opazil je, da nekaj žena v njegovi bližini bridko joče. Smilil se jim je, vendar one njemu še bolj.
»Ne jokajte za menoj. Poglejte svoje otroke. Nimajo prave vzgoje, vsiljujejo jim nasilje, spolnost droge, skratka pripravljajo jih, da bi na vsak način zgrešili pravo pot v življenju. Pod pretvezo sodobne vzgoje ponujajo le slabo izobrazbo, brez vrednot in načel. Ja, za njimi točite solze, saj ne bom mogel do njih, če sami ne bodo tako hoteli…«
Jok se je spremenil v močan objem. Opozorjene od nevarnosti so jih zavarovale. Vendar tu je bila ponovno tema temačna, tunel…

7. Jezus pade drugič pod križem

2010-03-20T22:35:00.001+01:00

…se je ponovno razpasla skozi celoten vagon, obenem pa sladek dim. Nekaj časa se ni prijelo, potem pa se je začelo vsesplošno smejanje, doza je dosegla svoj namen. Luč, pa čeprav slabotna, se je kar hitro spet pokazala in nakazala novo postaja. Pravzaprav jih je že kar motila. Vlak se je ustavil, k njemu pa je pristopil mož srednjih leti.
»Ti misliš da si kralj. Nič drugega nisi kot opij za ljudstvo!« in mu pri tem pljunil v obraz. »Bratstvo je naše, ti sploh ne obstajaš, si le neka fikcija, ki so si jo ljudje ustvarili. V našem sistemu te ne potrebujemo, saj ne potrebujemo nazadnjakov, ki jim tvoja institucija pere možgane. Vedi, da je bolje da odnehaš saj se bomo proti tebi borili na vseh frontah, tudi z življenjem naših, če je treba. Cilj opravičuje sredstvo, vse pa je podrejeno ekonomski sili!« Pri teh besedah, ga je tako močno brcnil, da je ponovno padel na tla. Vlak se je odpeljal črni tišini naproti, on pa se je poskušal pobrati…

6. Veronika poda Jezusu potni prt

2010-03-20T22:32:00.000+01:00

…v mraku pa je bilo čutiti nizkotno perverznost. Prav blizu njega je starejši moški stopil do mlajšega dekleta in jo stisnil k sebi. »Kaj nisi poročen?« je bilo njeno vprašanje. »Danes ne,« ji je odgovoril. »To sem hotela slišat,« se je glasil njen odgovor in že je pogovor prekinila poceni svetloba. Bližali so se postaji. Njegov obraz je bil od žalosti že povsem krvav, tako da si še komaj razločil, da je šlo za obličje človeka. Mlado dekle, ki je ves čas stalo blizu vrat je to opazovalo in v nekem trenutku ji je bilo dovolj. Vzela je svoj prtič, ki ga je imela v torbici in mu obrisala obraz. Oni so še vedno v njem videli vir zabave. Ona pa je v njem spoznala človeka. Pa ne le na njegovem obrazu. Poteze so bile izrisane tudi na prtiču. Pa kaj prtič, ko so se za vedno izrisale v njenem življenju. Naslonila se je nazaj na steno pri vratih, vlak je odpeljal in noč…

5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

2010-03-19T10:17:00.000+01:00

… skozi črno črn tunel, odmevale so perverzne pesmi, z besedilom, ki to ni bilo. Za njih nepomembne besede so padale po njegovih plečih. To je pomnožilo njegove že tako skeleče rane. Ponovno se je pokazala temna svetloba, za katero bi težko sploh rekli, da je svetila. To je bila nova postaja na poti do zadnje. Malce bolj je pogledal skozi majhno okno. Poznalo se mu je, da je že zelo zdelan, vedno teže je dihal, vedno manj svežega zraka je imel na razpolago, po vagonu se je širil smrad, gnev… Ni mogel več, začelo se mu je vrteti in tik preden je padel, je k njemu pristopil potnik in ga ujel. Ostali so ga čudno pogledali in nekako v opravičilo jim je rekel, da ga je nekdo porinil… A On je vedel, kaj je storil neznanec, saj je poznal usmiljenje bolj kot kdorkoli drug. Hvaležen mu je bil, neizmerno hvaležen. Vlak se je zatresel, potem ko se je ponovno pognal, Simon pa se ga je še bolj trdno oklenil, da ga slučajno ne bi izpustil. A prišla je tema in on je ostal spet sam…

4. Jezus sreča svojo mater

2010-03-19T10:08:00.000+01:00

… vagoni so se ponovno skrivali v temi, slišati je bilo le vzklike, ki so poveličevali izprijen narod. Za vsak vzklik znova mu je po obrazu zdrsela kaplja krvi. Ponovno se je pokazala umetna svetloba, ponovno na postaji. Zunaj je stala njegova mati. Malce sta stala pri miru, tako da jo je on gleda iz vagona, ona njega s postaje. Kaj kmalu je začela tolči po vratih, ki se niso hotela odpreti. Vzeli so ji sina. Čeprav je vedela, da mora iti po tej poti, da mora priti do konca postaj, čeprav mu je zaupala, ga še vedno ni mogla gledati okrvavljenega, izmučenega, zasmehovanega. To je bil vendar njen sin. In to je bila njegova mati. Majhna solza mu je zdrsela po licu in v trenutku se je umirila. Zanjo je bilo to morje ljubezni, ki ji ga je izkazal. V trenutku so se vsi naslonili drug na drugega, saj se je pot nadaljevala…

3. Jezus pade prvič pod križem

2010-03-18T09:29:00.000+01:00

…vagonu, pa je v trenutku nastala tema, saj luči ni bilo. Čutil je njihovo razuzdanost, pokvarjenost in umazanijo, kot da bi mu nekdo vedno večje breme nalagal na hrbet. Tunela je bilo hitro konec in spet se je pokazala umetna svetloba postaje. Ustavili so se, k njemu pa je pristopil starejši možakar.
»Poglej ga. Tako ubog in nebogljen. Pred nami stojiš, ti, ki so te zločinci obsodili na smrt. Ničvredneži, ki ne vedo, s kom imajo opravka, da so obsodili boga. Pa ne kakršnega koli ampak našega boga! Ampak ne boj se, tukaj smo s tabo in maščevali bomo tvojo smrt, zbrali jih bomo in pobili, takrat pa boš res kraljevsko lahko zavladal. Takrat bomo vladali celemu svetu. Narod naprej v imenu boga!« je zavpil, da je človeka kar pretreslo. »Gott mit uns!«, je bilo moč slišati to ljudstvo, ki je podleglo posameznikovim načrtom. S kljuko mu je spodmaknil nogo,da je padel, množica pa se je neznansko zabavala ob tem. Vlak je odpeljal…

2. Jezus vzame križ na svoje rame

2010-03-18T09:24:00.001+01:00

…kjer se je pripeljal ta, zdaj že znameniti podzemni vlak, na katerem se je kar trlo ljudi. Pričakovali so ga, saj so mu konec koncev oni kupili karto. Zabava se bo sedaj šele začela, čeprav bi kdo mislil, da je publika že dodobra razgreta. Vlak se za trenutek vstavi, vrata se odpro in on tiho vstopi. Nekaj sekund tišine je dalo dogodku posebno težo. Kot v čudo s tretjega sveta so zrli nanj, pogled nanj jih je navdajal z neizmernim strahom. Vonj v vagonu je bil neznosen, vročina je naraščala iz minute v minuto. Naenkrat se je tišino razparal kričeč smeh, kateremu so se takoj pridružili še ostali glasovi. On pa je tiho molčal… Vrata so se zaprla in odpeljali so se...

1. Pilat obsodi Jezusa na smrt

2010-03-16T08:23:00.001+01:00

… »Izvolite!« mu je brezčutno rekel neznanec na drugi strani, zraven pa mrko pogledal. On pa jo je mirno vzel v svoje roke. Na njej je pisalo
Vstopna postaja: sodna palača
Izstopna postaja: križ med potjo življenja in smrti
Še vedno je bil miren, obraz je pokrivala posebna blagohotnost, čeprav so mu oči motrile stare svetilke, ki so oddajale prešibko svetlobo. Obrnil se je in odšel proti peronom…

Uvod

2010-03-15T10:20:00.000+01:00

Dolgo je stal in zrl v stopnice, ki so se vile pod njim. Okoli ni bilo nobenega, vsi so se razbežali, mučna tišina je napolnila mesto, ki je bilo v pričakovanju velikega dogodka. Zdelo se je, kot da so se v trenutku vsi zbrali na tisti poti, na tistih postajah, vsi so samo še čakali da vstopi. In prišel je mladenič in ga od zadaj porinil po stopnicah, da se je skotalil v globel podzemne železnice. Med padanjem je videl, kako je Svetlobo, ki mu je stala ob strani, zamenjala umetna luč, kako so Poti, zamenjali mrtvi hodniki polni modrosti sveta. Ko se je naposled ustavil na dnu, je ves odrgnjen in krvav vstal. Pred njim je bila prodajalna kart…

Jezus sestopi v podzemlje našega greha

2010-03-15T10:17:00.002+01:00

Ne vem od kod tokrat ideja... mislim, da vse od trenutka, ko sem obstal sredi nakupovalnega središča, kjer sem v trenutku postal majhna točka v velikem sistemu sveta. Premajhna, da bi jo kdo videl, da bi jo kdo slišal. Okoli mene množica, ki bi si želela zabave, popestritve... In pomislil sem Nanj in na tisti čas in na podzemno železnico in... nastalo je. Križev pot, premišljevanje tprljenja, aktualizacija, kakorkoli hočete...konec koncev je tu predvsem zame.

Nehote

2010-02-18T19:55:00.002+01:00

Nekoč sem si obljubil in še komu drugemu, da ne bom politikoval na blogu. Pa žal, ne morem mimo tega. Samo komentar na vse dogajanje o pseh, prijateljih ministrov z... "Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si".

Sprehod nazaj, naprej....

2010-02-13T18:02:00.002+01:00

Cvetličar se je velikokrat sprehajal po isti poti. Zadnje čase sploh. Ni ravno vedel, ali gre vsakič znova nazaj na isti sprehod, ali pa naprej po stezi. Tovprašanje ga je mučilo. Naprej ali nazaj, za nekaj časa je obstal in pogledal na okoli. Dolgo ni nič videl, slišal, čutil, kot da bi se samo čas vrtel naprej, on pa je obstal v samem sebi. Ni si upal odpreti oči, da se mu ne bi zvrtelo in bi padel, že tako je imel klecava kolena. Naposled je le začutil vonj. To je bil vonj, ki mu ni mogel dati imena, najboljši opis bi bil, da je bil vonj pravi. Močno je potegnil mrzlo sapo, ki pa je v sebi skrivala že nekaj spomladanske topline in mravljinci so mu preplavili telo. Končno je zaslišal lepo melodijo sinice, ki je že naznanjala lepšo prihodnost.
Nekaj časa je tako stal in se prepustil petju ptice ob ritmu njegovega srca. Nato pa je na čelu začutil topel blagoslov. Blagoslov, poln vode in krvi, blagoslov težke poti, blagoslov v zahvalo za lepe stvari. Odprl je oči in uzrl pot pred seboj. Solza, veselja in trpljenja, mu je zdrsela po licu. A vendar je zbral pogum in se odpravil, ter odločil... Naprej!

Nerazumljivo

2010-02-07T23:45:00.002+01:00

Angel ga je presenečeno pogledal.
"Že?"
"Da...", mu je odgovoril.
Vedno ko ga je določil za to nalogo, ga je stisnilo pri srcu.
"Po tako kratkem času?" Ni in ni mu bilo jasno od kod ta Njegova odločitev.
"Da...", se je glasil ponoven odgovor.
Tako se je nit pretrgala in nastala je tišina. Gledal je padajočo nit, potem pa se je obrnil k Njemu.
"Ne razmeš jih...", je protestiral.
"Oni ne razumejo mene. Nekoč ko bodo tudi oni tu, bo drugače drugačno. Do takrat pa jim bo pomagal pri razumevanju angel, ki se vam bo pridružil... Pripravite mu lep sprejem."
Angel je dobil nasmeh na obraz. Nova družba mu je venomer ugajala. In tako sta se v nekem trenutku združila dva zbora...eden v slovo, drugi v pozdrav... Oba pa z vero, da: "Mlad pogled nikoli ne ugasne, če ga vodiš, Jezus ti..."

Moje osebne izkušnje ob izbruhih trme

2010-02-05T14:16:00.002+01:00

Vedno sem zagovarjal, da je prav, da so seminarske naloge, ne le povzetek nečesa, ampak koš v katerem se najde veliko osebnega mnenja in izkušenj. Kdo ti do dopusti, kdo drugi spet ne. Ob pisanju seminarske naloge z naslovom Kako ravnati ob izbruhih trme? sem užival, zato sem se odločil, da nekaj cvetk iz naloge podelim tudi z vami.

Pri tem primeru (odklanjanje hrane namreč), ki sem ga sicer opazil navedenega med ostalimi v knjigi Izbruhi togote, lahko navedem prizor, ki se ga dobro spomnim, ko sem še sam hodil v vrtec in se je ponovil ničkolikokrat. Dva otroka sta se začela prepirati in prerivati. Učiteljica jih je seveda spravila narazen, zaradi užaljenosti, pa skoraj po pravilu eden izmen njiju nato ni hotel jesti kosila (pri tem sem si sam mislil da nič zato, bo pač za druge več ostalo).

Moj oseben primer je tu dejansko primer mene kot otroka (govora je o zdolgočasenosti). Dolgočasil se nisem nikoli, mama ki je samohranilka je imela vedno dovolj dela z gospodinjstvom in mi je dovolj zgodaj dala jasno vedeti, da si bom pač moral poiskati lastno zabavo. Od doma sva šla zgodaj zjutraj, jaz v vrtec ona pa v službo, nazaj pa je prišla vedno pozno. Tako ni imela več moči, da bi se ukvarjala še posebej z mano, v smislu, da bi ji karkoli priskočil »na pomoč« v kuhinji. Rezultat danes pa je, da me še vedno bolj zanimajo vse druge reči kot kuhanje.

Ponovno mi je spomin ob grizenju segel do vrtca. Kot sem že omenil, se je dogajalo velikokrat pri mizi, ko smo čakali kosilo, še posebej ko se je kaj delilo, da je kdo koga ugriznil, da bi dobil kaj prej ali pa več. Nekoč se je že pač zgodilo, da sem bil tudi sam med tistimi, ki je bil ugrizen. Da bi sam grizel se ne spomnim, tudi ne verjamem, saj sem bil vedno bolj mirne vrste človek in me okušanje mojih kolegov na tak način ni nikoli zanimalo. Spomnim se, da sem se odrezal sila junaško. Nisem potočil niti kapljice solze, ampak sem hrabro prenašal svojo bolečino. To je mojega »nasprotnika« tako razjezilo, da je planil v jok, češ da ga boli zob, ker me je ugriznil in sem bil pretrd. Molče sem pokazal roko in od takrat naprej dobil poseben privilegij kot nagrado za moje junaštvo. Bila je to tudi šola za življenje, kako kljub temu, da ti ljudje včasih grizejo živce ostati miren in ne pokazati, da te kaj boli. Splača se.

Čeprav bi lahko pisal o kakšnem osebnem primeru, saj sem bil nekajkrat med tistimi šibkejšimi, ki smo jih prejeli, pa mi je na misel prišel primer prijatelja, ki je velikokrat z navdušenjem opisoval svoje otroške izkušnje. Prihaja iz vasi, v kateri se je našla skupina isto starih otrok. Po njegovem pripovedovanju so bili pretepi del vsakdana na ulici. Najbolj zanimivo pri tem je to, da nikoli med njimi niso posredovali starši, če si je kdo upal kaj povedati starejšim, je bil v skupini takoj označen za šibkejšega. Višek zgodbe je, da so vsi še danes zelo dobri prijatelji, ki so si zelo pripravljeni pomagati med sabo, svoje otroške spore pa so prebrodili tudi brez pomoči starejših. Ne bi rad vzpodbujal k nasilju ampak včasih si kdo pač kakšno prisluži. Tudi sam sem si jo nemalokrat, ob tem pa spoznal, da ne gredo samo meni ljudje na živce ampak, da grem tudi jaz komu drugemu (ali pa sem mu pač, v obrambi seveda, dal vedeti, da bo moral kakšen centimeter zrasti, da bi mi pokazal da mu nisem simpatičen).

Resnici na ljubo, tovrstne trme nikoli nisem razumel (odklanjanje hrane). In nič bolj mi ni šlo na živce (in mi gre še vedno), ko starši začnejo siliti svoje otroke naj pojedo to, ali pa ono. Vedno sem zagovarjal dejstvo, da bo otrok že povedal če bo lačen in da bo vsekakor jedel, ko bo pač potrebno. Vselej sem naletel na gluha ušesa pri svojem modrovanju, otroci pa so pač dobili svojo pozornost. Svojo potrditev sem dobil šele v nekem članku prof. Breščak, žal sem ga založil, spomnim pa se, da je pisala o namišljeni anoreksiji (seveda je pri tem opozoril da gre za pet let in manj stare otroke), da bi otroci dobili pozornost. Poudarila je, da so otroci neverjetno iznajdljivi pri pridobivanju svojih »pet minut slave« med načini pa je omenila prav to, da otroci ne jedo. Pri tem pa je dodal podobno kot jaz, da ko bodo dovolj lačni, bodo že jedli.
Sicer pa imam osebno s tem tudi pozitivno izkušnjo. Ko smo še kot višji osnovnošolci mlajšim delili malico, je bil vedno izziv da bi kakšen dodaten kos ostal za nas. Pri tem vem, da je sošolec princip trme nekoč uporabil. Ko je prišel do enega izmed učencev, za katerega smo vedeli da je trma ena izmed njegovih poglavitnih lastnosti, mu je začel dokazovati, da je on polil čaj (čeprav ga je pri nalivanju polil sošolec). Za kazen mu je rekel, da bo mogel vse pojesti in da bo dobil še dodano porcijo. Otroku se je to toliko zamerilo, da ni hotel pojesti niti tistega obroka, ki mu je pripadal, mi pa smo na ta račun dobili dodatno porcijo (pri tem naj opozorim da smo danes vsi normalno razviti, brez znakov podhranjenosti, tudi žrtev mojega sošolca). :)

Nekaj vmes

2010-01-27T15:22:00.002+01:00

Tokrat bom malce bolj aktualen. Verjetno sem bil bolj kot bom kdajkoli za nazaj in naprej vključen v umestitev novega nadškofa Stresa. Ob pripravi take slovesnosti je vedno kaj za postoriti, če ne drugega je že lepo če iz turna visijo zastave, če je na tleh tepih itd. Če skupaj stopi še dobra družba pa je sploh fajn.
Skratka ob pripravah sem večkrat naletel na malce nepravično primerjavo. "Novi nadškof je nekaj vmes med Rodetom in Uranom."
Je že res, mediji so Urana predstavili kot pojočega škofa, Rodeta kot tirana, ki ostro vodi bitko proti vsemu kar ni iste barve kot on... Stres? Mogoče je res bolj mile narave kot Rode in bolj odločen kot Uran, vendar žal prevečkrat pozabljamo, da ima pač vsak človek svoj način izražanja. Po pogledu na svet pa mislim, da ni prav nič nekaj vmes, ampak naravnost naprej, kot sta bila njegova sogovornika. Naprej, ne s pogledom nazaj, ampak s plugom naprej, da se bo zarisala ravna črta na Gospodovi njivi, ki jo bo oral v našem slovenskem prostoru.
Naravnost naprej tudi s Cerkvijo, ki je vsak dan znova potrebna osvežitve, novih vzpodbud in zagonov, naprej tja proti Cilju, ki ga z veseljem oznanja že dva tisoč let. In tega pravega napredka, se ne smemo ustrašiti, kar je bilo moč slišati tudi v nedeljo.
Torej, gremo naprej... ne pa nekaj vmes...

Ugaja mi

2010-01-19T08:36:00.002+01:00

Priznam, da ugaja, če te povabijo na bivšo šolo, da bi sodeloval pri kakšnem projektu. Da ugaja. Očitno si pustil nek pečat v srcih ljudi, nisi bil preprost fikus, ki so ga zalivali z bolj ali manj potrebnim znanjem, potem pa so ga iz učilnice prestavili v predavalnico, ne da bi sploh kdo vedel, da je tam bil.
Mogoče se sliši prevzetno, egocentrično, kakorkoli. Vseeno mi je. Priznam tako kot pač je. In če uspe, bo to za ova dobra, dobra, dobra stara vremena:)

Desnica

2010-01-08T08:34:00.003+01:00

To podobo imam v teh dneh v glavi... Kamorkoli se obrnem, je nekje, me podpira...

Desnica...

Dal si mi ščit svoje rešitve, tvoja desnica me podpira, tvoja skrbnost me dela velikega.
(Ps 18,36)

Četrta: Nepričakovano pričakovan božič

2009-12-23T14:53:00.001+01:00

Še zadnja nedelja pred božičem, gorele so vse svečke, za prijetno toplim omizjem pa so se ponovno zbrali le trije. Jagode rožnega venca so hitro povzele skozi prste in ob sklepu molitve je mati povabila, da se pred koncem adventa vsak za nekaj zahvali. Oče bil hvaležen, da ima delo in da lahko preživi družino, mati pa z malce grenkim priokusom, ob odsotnosti otrok, za družino, ki jo imata. Najmlajši je nekaj časa molčal, potem pa kot iz topa ustrelil: "Hvala, da nam ne gre vedno vse po načrtih." Starša sta se spogledala, naredili so križ, potem pa se je nad mizo za nekaj trenutkov naselila tišina.
"Kako si mislil, da nam ne gre vse po načrtih?" je vprašal oče.
"Pri verouku nam je župnik povedal, da pri Sveti družini ni šlo vse po načrtih. Pa sem se zahvalil za to."
Ker ni dobil od njiju nobenega odgovora je vstal in se odpravil spat.
Dolgo sta sedela za mizo in se pogovarjala. Tudi to ni bilo v načrtu.

Jožef verjetno ni načrtoval, da bo Marija rodila na poti, še manj, da se bo to zgodilo v staji, ona ni pričakovala, da se bo Božja obljuba tako uresničila, Izraelci niso pričakovali takega Mesija, vi verjetno niste pričakovali takega razpleta te zgodbe, saj ga tudi sam nisem...

Želim nam, da ne bi bili sodobni Izraelci, ki so na podlagi prerokb načrtovali svojega boga in ga omejili ter ga zamudili. Bog ima svoje načrte in mogoče te čaka tam kjer najmanj pričakuješ, tam nekje globoko v tvojem...
In če boš tiho prisluhnil svojemu...boš slišal kako se je rodila majhna Luč, ki sveti v temi,...Nenačartovana načrtovana Lučka tam v jaslih tvojega...

Vse dobro!

Tudi tretja?

2009-12-14T09:41:00.002+01:00

Ne bom ovinkaril. Ugotovili ste, da je bil pri družini vsako nedeljo en član manj pri mizi. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Na vencu so gorele tri sveče, trije otroci pa so manjkali. Slabemu zgledu je podlegel tudi drugi srednješolec, ostal je le najmlajši s svojima staršema.
Nad mizo je viselo čudno nezaupanje, oče še vedno ni razumel, a ker je svoji ženi zaupal, je bil tudi tokrat tiho.
Začelo se je. Že zdaj zgarana roka očeta je naredila na zgubano čelo križ, na drugi strani pa mala roka najmlajšega sina. Molitev se je tako začela...
Bila je bolj tiha kot ponavadi, poznalo se je, da je pri mizi manjkala polovica družine. Svečke pa so le nemo gorele...

Druga

2009-12-07T10:39:00.003+01:00

Večer je imel že na začetku priokus grenkobe. Oče in mama sta že nekaj časa sedela za mizo in čakala, kdo se jima bo pridružil pri nedeljski molitvi. Starejšega sina ni bilo doma že od kosila, pričakovala sta da ga ne bo. K mizi je najprej prisedel najlmlajši, nato srednješolec. Nazadnje je prišla še njuna sestra. Mati je takoj vedela kaj ima za bregom. Ona jo je nosila pod srcem, kdo bi jo bolje poznal? In res, nekaj je zamomljala v opravičilo in odšla.
To je bil še en udarec za oba starša... Dve svečki sta goreli, božič, družinski praznik se je bližal, njuna družina pa se je oddaljevala od njihovega stebra, od molitve.
Že pač ni moderna...vsekakor je bilo moderno vse drugo, le molitev ne...
Dve svečki sta goreli, nemodernost se je začela...

Prva

2009-12-01T09:05:00.002+01:00

Bila je to verna družina. Spomnim se, da so radi sedli zvečer k mizi in klepetali. Včasih dolgo v noč, tako da je sveča, ki je venomer gorela na mizi, ko so se zbrali, povsem dogorela. Takrat so se šele zavedli, da je ura že pozna in je čas, da se odpravijo vsak v svojo posteljo.

Mati in oče sta se dolga leta trudila, da sta ustvarila toplino doma. Štirje otroci, najstarejši študent, dva srednješolca, in pa osnovnošolec, so se vedno radi vračali domov. Vselej jih je pričakal sladek vonj, ki je bil slajši od turškega medu, vonj, ki se ga nisi mogel najesti.
Ideal boste rekli? Mogoče. Imeli so svoje probleme, a reševali so jih na zame zelo unikaten način. Torej, družina kot vsaka druga, pa vseeno drugačna, ravno v svoji vsakdanjosti.

Adventni čas je bil za njih nekaj posebnega. V nedeljo zvečer so se po običaju usedli k mizi in prižgali svečko na venčku. Tudi tistega leta je bilo tako. Idila je bila na vrhuncu, številčna družina, zbrana pri molitvi, kaj hočeš lepšega.
Mati je že poprijela za rožni venec, s prijetnim pogledom na hitro ošvrknila celotno družino in se na koncu ustavila pri njemu, s katerim sta vse to zgradila. Lepo ji je bilo pri srcu, prav tako njemu. Čakalo se je samo še na to, da se molitev...
"Ne. Danes ne. Dovolj imam. Hvala vama za vse, ampak danes ne bom molil z vami. Imam svoje opravke in nimam časa."
Najstarejši je vzel še piškot, vstal od mize in odšel z majhne jedilnice. Očetu, ki sicer ni bil iz verne družine, je v trenutku spolzela solza po licu. Hotel je odhiteti za njim, pa ga je mati prijela za roko.
"Pusti ga. Naj odide."
Ni je razumel. Ona je vendar ves čas govorila o tem kako molitev povezuje, sedaj pa pusti kar tako. Čeprav težko, ji je zaupal. Vedel je, da je tudi njej težko...
Molitev se je začela in svečka je gorela...
On pa je odhitel nekam v temno noč, novim izzivom naproti...

Zdrava pamet

2009-11-24T09:41:00.002+01:00

Ugotovil sem,
da v naši deželi
kronično primankuje zdrave pameti.

Zato sem se odločil da jo zavarujem.

Kupil sem
si klobuk.

Malce mi je tesno

2009-11-18T11:07:00.002+01:00

Sedela sta dva prijatelja v ugledni kavarni, na prijetnem klepetu. Vonj tople kavice je poplesaval po prostoru, zdaj bolj zdaj manj močno. Svetloba luči je vzdušje le še popestrila in plesu dodala poseben zvok.
"Nekaj me utesnjuje," je rekel čez nekaj časa.
"Kako to?" vpraša iz vljudnosti nazaj.
"Ne vem. Preveč nasičen zrak je tu notri. Že nekaj časa očitno niso prezračili. Malce si bom odpel tole srajco..." in že dal roko k ovratniku.
"Nikar!" ga je skušal zaustaviti.
"Zakaj vendar?" je bil presenečen.
"Ah, no, saj ne bi rad delal prevelikega problema iz tega, vendar...lahko se prehladiš. To ni dobro zate," je bil kar malce v zadregi, kako naj utemelji, svojo čudno željo.
"No, zaradi svežega zraka mislim, da še ni nobeden umrl. Kvečjemu oživel," mu je v posmehu odvrnil in v znak zmagoslavja srknil še preostanek kavice.
"Pa vendar. Mogoče bi kdo narobe razumel," je poskušal dalje, neprepričljivo vzel šaljico v roke in naredil globok požirek.
"No, zdaj si pa povedal. Kaj pa bi lahko drugega razumel iz mojega odpenjanja, kot da mi je vroče. Mogoče bo pa kdo tukaj le razumel, da je potrebno malce prezračiti."
Še vedno mu ni bilo jasno kaj je narobe.
"No, poslušaj, konec koncev, pa sva v kavarni. Gre za dostojanstvo. Ali vidiš tu koga z odpeto srajco? S tem žališ ostale goste," je poskušal še s poslednjim argumentom. Zdaj je on triumfiral s požirkom in odložil svoj šaljico. Vendar nošenje lovorjevega venca ni trajalo dolgo, saj je naslednji trenutek ugotovil, da ga ni prepričal. Zdravstvenim in drugim podukom navkljub se je njegov sogovorec odpel in laže zadihal...

Policaj (lev), čarovnica (vedeževalka) in omara (postelja)

2009-11-12T14:22:00.002+01:00

Verjamem, da je čudno, da se sredi noči zbudiš od nekega pogovora, ki se odvija v kuhinji, in ko greš pofirbcat ugotoviš, da s tvojimi sostanovalci pri mizi sedita dva policaja. Sprva se prestrašiš: kraja, droge, smrt? V glavi se ti odvije 1000 in 1 scenarij. Ne. Bolje rečeno 1000 scenarijev, na tistega enega pač ne pomisliš, in sicer da sta policaja uslišala prošnjo in izvedla dostavo na dom, hkrati pa sta se ustavila še na toplem čaju in prijetnem klepetu (bo pač zjutraj kaj manj napisano pri črni kroniki). Naj bo, se zgodi.
Še bolj čudno je, da se naslednjo noč ponovno zbudiš, in ugotoviš, da tokrat za pestrost pogovora v kuhinji skrbi vedeževalka, ki je kar sama sebe dostavila na dom in se povabila na čaj ali pa kaj bolj konkretnega. Tokrat se ne odvije tisoč scenarijev, ampak ti kar sama pove, kakšen te čaka. V tem primeru ne veš ali bi se smejal ali zjokal. Čez nekaj časa se ponovno spomniš, da še vedno obstaja 1000 drugih scenarijev, kako bi preživel noč (in ne spet tisti eden, na katerega ne pomisliš). Vstaneš in se odpraviš v posteljo in upaš da bo vsaj scenarij, ki te čaka v sanjah ,normalen. Kam greš pa gostji ne razložiš, zaradi vljudnosti namreč, saj gotovo ve, kam se odpravljaš.

Nekateri pa pač nimamo tako "čudnih" dogodivščin... hvala Bogu:)

Nasvidenje

2009-11-05T14:42:00.004+01:00

Dragi moj prijatelj!

Moja moč me počasi zapušča. Mraz mi sega do kosti, sonce ni več moj zaveznik, saj se mi vztrajno izmika, dež pa sproti izpira lepoto, ki sem ti jo letos pripravila. Veter ima sploh zaničevalen odnos do mene, moje sadove raznaša po ulicah, da se ljudje jezijo, namesto da bi videli, da sem vse to pripravila za njih.
Kot vsako leto se poslavljam od tebe. Upam, da si užival v toplem vonju, sočnih barvah in polnem zraku, ki te je obdajal ves ta čas.
Le iz trpljenja in umiranja se lahko rojeva taka lepa sinfonija. Le iz trpljenja in umiranja je nastajalo vse to...zanimivo, mar ne?

Tvoja jesen

Vrba

2009-11-02T10:38:00.002+01:00

__________________________
__________________________
__________________________
__________________________
__________________________
__________________________

Naveličan da si?

2009-10-28T09:40:00.003+01:00

Nek prijatelj mi je včeraj mimogrede povedal, da je že naveličan Bratov Karamazovih, ki so že nekaj časa prva stran, ki jo srečaš v Cvetličarni.

Možno. Pa vendar je odlomek poln barv, ki se pojavljajo v teh dneh po naši okolici. Je poln vonja, ki budi mojega duha, ko hodim okoli po mestu. Svetloba se mi zdi podobna, in vse to naposled pripelje do tega, da je odlomek poln podobnosti s tistim, kar se dogaja v notranjih barvah, vonjih in svetlobi, ki me spremljajo na vsakem koraku.

Čakam...

Čakam, da bom lahko skupaj z otroki odhitel na Svatbo in z veseljem ter navdušenjem ugotavljal: "Lososa imajo."

The Brothers Karamazov (part from ch. 43)

2009-10-14T12:01:00.002+02:00

"Come, enough nonsense, now to business. Have you had anything to eat to-day?"

"I don't remember.... I think I have."

"You need keeping up, to judge by your face. It makes one sorry to look at you. You didn't sleep all night either, I hear; you had a meeting in there. And then all this bobbery afterwards. Most likely you've had nothing to eat but a mouthful of holy bread. I've got some sausage in my pocket; I've brought it from the town in case of need, only you won't eat sausage...."

"Give me some."

"I say! You are going it! Why, it's a regular mutiny, with barricades! Well, my boy, we must make the most of it. Come to my place... shouldn't mind a drop of vodka myself, I am tired to death. Vodka is going too far for you, I suppose... or would you like some?"

"Give me some vodka too."

"Hullo! You surprise me, brother!" Rakitin looked at him in amazement. "Well, one way or another, vodka or sausage, this is a jolly fine chance and mustn't be missed. Come along."

Alyosha got up in silence and followed Rakitin.

"If your little brother Ivan could see this wouldn't he be surprised! By the way, your brother Ivan set off to Moscow this morning, did you know?"

Jutranji izlet

2009-10-14T09:25:00.005+02:00

Po kovanju zvezd na jasno sicer prazno nebo in bolj kot ne neprespani noči, se je jutranji izlet vse tja do Kersnikove, prilegel. Slalom med obrazi, je bil nadvse podoben tistim na belih strminah. Bilo je nekaj rdečih, jeznih, že zjutraj naveličanih obrazov, vmes pa si tudi našel nekaj tistih, ki so bili bolj modri, kot nebo, ki se je prebudilo z veseljem, da ga bo zopet obsijalo svetlo sonce.

Nato je sledilo čakanje v vrsti...dolgi vrsti. Ta objava je pravzaprav nastala tam. Ugotovil sem tudi, da problem v Sloveniji niso čakalne vrste, ampak da jih ne znamo pravilno izkoristit. Kovanje prispevka za blog, je že en primer pametnega izkoriščanja čakalnega časa...

Mraz se je zarezal v moje roke, obraz, segel je celo do kosti... Pa me ni pretirano motilo. Sploh me danes ni nič zmotilo, tudi grdi pogledi vseh tistih, ki niso imeli takšnega zaupanja v moje zavore, kot jaz.
Na ta račun sem celo postal zgled enemu otroku, kako se s kolesom po cesti ne vozi, vsaj kot sem uspel ujeti s svojim premraženim ušesom.

Torej? Splača se iti na tak jutranji izlet. Špalir na Čopovi, vrsta lačnih študentov na Kersnikovi in navdih, pa moralni zgled, na katerega sem zelo ponosen, saj vsak dan te pa starši ne dajo ravno za zgled (četudi negativen).

Še kdaj.

Zlomljena klop

2009-10-09T09:26:00.003+02:00

Na zlomljeni klopi, tam nekje ob Ljubljanici, se mi je ustavil pogled. V meni je še vedno odmeval občutek izgubljenosti, ki me je pretresel tisti dan, pa strah pred tem, da bi izgubil, kar imam rad, kar cenim, kar je postalo del mene.
Zlomljena klop, ki ni bila več primerna za sedenje. To se je zgodilo, ker se je pač nekdo, v nekem trenutku tako odločil. Bog ve, koliko zgodb se je spletlo prav na tisti klopi, koliko parov si je izmenjavalo svojo zaljubljenost, koliko piscev je iskalo svoj navdih ob pogledu na naravo, mogoče se je komu popolnoma spremenilo življenje na...eni klopi.
In nato pride nekdo, ki se je mogoče ustrašil, ker so mu stvari uhajale iz rok in se je znesel nad klopjo, polno zgodb. Zamah, dva...in je uničeno.

Ob gledanju sem se zavedel, da sem tudi sam večkrat razbijal zgodbe, zaradi samozagledanosti nisem dopustil, da bi klop spregovorila, v trenutku jeze, strahu in izgubljenosti pa je bil zamah ali dva dovolj.

Da bi le imel možnost in moč postaviti stvari nazaj na svoje mesto...

Se zgodi:)

2009-10-07T09:14:00.003+02:00

Opozorilo obešeno na primeru...

Stična in tri leta...

2009-10-06T08:35:00.003+02:00

V bistvu se ni kaj dosti spremenilo. Na trenutke se je zdelo še vedno tako vse srednješolsko, kot tista zlata maturitetna jesen, ki je prinesla tako lepo leto.

A če bolje pogledaš se je klapa pod odrom spremenila. Tudi Cvetličar ni več isti. Čeprav bi se takoj vrnil v tiste čase, jih toliko bolj ceni ravno zato, ker tja ne more več. In prav je tako. Kar nekaj časa je potreboval, da je to spredvidel, pa ga je na koncu le doletelo, v čem je razlika.

Vreme:) Bridke solze neba tam v preteklosti, so porodile rahel vetrič in toplo sonce sedaj. Mirno, res mirno nebo, primerno za polet, pa ne nazaj, ampak naprej. Zadaj še vedno divja nevihta, marsikdo je še ujet v njej.
Kje si pa ti?

Moj "župnik"

2009-09-22T17:26:00.003+02:00

...skozi staro drevo je še zadnjič zavel veter, sedaj pa je suho deblo padlo na zemljo, njegov dih pa je šel nazaj k Stvarniku...

G. Pavle je bil moj "župnik". Zgled duhovnika, ki je pri svojih 65-ih prišel v našo župnijo zgaran in bolan. Zapel je s svojim nežnim glasom, z veseljem, kot žrvgolijo ptički spomladi. Vse njegovo delo je dajalo vtis, da je okoli njega venomer pomlad, kot da jeseni svojega življenja ne pozna. Do konca je ostal tak. Bolj kot telesne bolečine, ga je motilo, da "nima štime". Prav tako, je bil jezen sam nase, saj bi tisti dan ko je šel v bolnico, raje odpešačil tja kjer je pustil srce. Košutna, je bil kraj, kamor me je večkrat povabil. Sedaj se bom moral odpraviti sam.
Prav tako me bo opominjala, da ga ni več med nami, ugasnjena luč, tam zadaj, v spovednici pod korom. Če je imel le možnost, je sedel tja, v upanju "da se bo kakšna riba že ujela". Marsikdaj mu je uspelo in njegov trud je bil poplačan.

Sedaj bom moral sam prevzeti prvi glas. Pavle, vi pa od zadaj, od tam Zgoraj, primte ta spodnga. Pa bo...ta prava štima in prava melodija...

Staro drevo

2009-09-20T12:47:00.002+02:00

Stopil sem pred staro drevo, za katerega se je videlo, da ga moč življenja počasi zapušča. Lubje je že osivelo, veje so postale suhe, tako da so se brazde, ki so se v letih nabrale, še bolj poznale. Listja že davno ni bilo več, krošnja me je navdala s srhom. Ustrašil sem se.

Rahel veter je povlekel skozi prazno krošnjo in me pomiril. Čeprav "štima" ni bila prava, taka kot včasih, ko se je veter podil skozi vejevje in iz obilja listov izvlekel božansko melodijo...

Pa vseeno, je bila to melodija, ki me je spomnila, da je drevo še živo. Veliko bolj kot jaz, ki stojim pred njim, kot kakšen kip, ki srepo spremlja, kako dan za dnem nosijo trupla k zadnjemu počitku.

Drevo, suho in brez telesnega soka, bolj živi kot jaz, ki me že rahel vetrič premakne, da se opazovalec upravičeno zboji za moje korenine.

Staro drevo...hvala ti za življenje, ki ga daješ, za znanje s katerim me učiš...

Naj veter vsaj še enkrat preigra note, ki se skrivajo na notnem črtovju tvojih vej; melodijo življenja, ki se je darovalo za to, da je dajalo senco popotnikom, svoje sadove lačnim in žejnim na tej poti.

Spet...še ena...uspavanka za Evo

2009-09-11T10:54:00.003+02:00

Fantek, majhen z očali, je vsak dan sedel zeleni klopci v parku in cakal svojo vrano, ki je prihajala, da je pojedla nekaj drobtinic z njegove majhne roke. Nekoč je malical na tem prostoru in naenkrat je priletela in mu pozobala nekaj drobcev in od takrat, sta se navadila drug na drugega. Tudi ko je fantek zbolel, je vseeno vstal iz postelje in se podal do njune travnate klopce, kjer sta se dobivala.
Nekoč je v čakanju zaspal. Ko se je zbudil je ugotovil, da njegove malice ni več na roki in vedel je, da je drobtinice pojedla ona. Vedel je, da je bila z njim, četudi je zaspal...
In tudi vrana je vedela, da misli nanjo, čeprav je zadremal...čeprav ga ni bilo, pa je vseeno bil tam, za tistih nekaj drobtinic...in zletela je visoko toplemu soncu naproti, ki jo je objel s svojimi žarki, ponesla je v nebo svoje veselje, da ima nekoga.

Lahko noč+

Račun

2009-09-04T20:16:00.002+02:00

Zmenil sem se za pravila igre in sem jih kršil. Zato, ker ne morem iz svoje kože, pa tudi zato, ker delam neumnosti v svoji vihravosti, v tem da bi nekomu, ki ga imam rad ustregel, mu povrnil, za vse tisto, kar si ne zaslužim. Zdi da zaradi sebe...pa ni tako...zato ker cenim, kar sem dobil, ne zaradi stvari same, ampak zaradi osebe.

To je bil rumeni karton, ki sem se ga ustrašil in je zabolel. Po drugi strani pa sem vesel, da sem ga prejel, saj bom bolj disciplinirano gledal tole lepo tekmo naprej. Sem namreč gledalec, tako mimogrede;)

Da gledalec ne more dobiti rumenega kartona? Lahko, lahko...se je že pač tako zmenil za pravila igre.

Ne razumeš nič? Tudi jaz marsikdaj ne:)

Prvi, prvi, ta prvi...

2009-09-01T12:04:00.002+02:00

Ja ta prvi september. Poseben datum zagotovo. Drugačen in zanimiv občutek, ki ga prinese ta dan.

Danes sem se sprehajal po Ljubljani in občudoval popisane fazane, ki so se vračali po prvem svojega novega izobraževanja. To je bilo prvo ponižanje, ki so ga doživeli, pa verjamem, da je bilo eno izmed manj bolečih.
Pri meni se je začelo pod tušem. Tja so me namreč zvlekli višji letniki in me po svetopisemsko (smo že pač bili škofijska in se je to spodobilo:)) očistili vseh mojih nečistosti. Takrat ni bilo najbolj prijetno, danes pa je to vsekakor eden izmed lepših spominov na Vipavo.

Prvi, prvi, ta prvi...vedno prinese nekaj novega:) Upam, da bo za vse nekaj tudi lepega:)

Klub zavrženih

2009-08-31T10:27:00.003+02:00

Vsaj dve misli sta pristali na tistem kupu, ki se imenuje Klub zavrženih idej, torej tistih, ki nekako izvodenijo, za kratko zaživijo in zažarijo, potem pa usahnejo. Ta moj kupček popisanih "pildkov" je že kar velik, leži pa vsepovsod. "To je če ne delaš sproti," se je ponavadi oglašala moja mama in ji vedno bolj dajem prav, saj imam občutek, da bi lahko odprl nov blog, na katerem bi objavljal samo te "ta zavržene" in verjetno bi bil tisti blog bolj poln kot ta. Edini problem je, ker listkov ne najdem:) Se dogaja...agitur:)

Brez besed

2009-08-09T14:01:00.002+02:00

Kdor me pozna ve, da redkokdaj ostanem brez besed. Pa vseeno kdaj pa kdaj komu to uspe.

Mislim, da bom nekaj časa še molčal. Vsaj o včerajšnih občutkih, doživetjih, o zakramentih...

Lahko povem samo to, da so sence tako padale v ozadju prezbiterija, da je zgledalo, kot da križ drži konstrukcijo celotne cerkve. In zdi se mi, da je to hotel tudi povedati pridigar. Križ drži naše življenje, našo Cerkev.

Moj novi opomnik

2009-08-03T17:27:00.002+02:00

Imenuje se Urška. Opomnik namreč. Da ima take lastnosti sem ugotovil danes ko sem prejel SMS:

"Zivjo,kako smo kej? Nism pozabila na svoje kolege. Le kako bi,ko pa se mamo pa tko fajn na faksu:-) V glavnemzelim ti se naprej lepe pocitnice:-) izkoristi jih kar se da, ker se cez 2 mesca spet zacne:-) lp ursa"

Kaj naj rečem...hvala:)

Tiho morje spava

2009-07-25T12:03:00.003+02:00

Tiho morje spava,
saj zapustil ga je ribič,
na obali tava,
pravi da poslednjič.

Tiho morje spava,
noče rib'ča tujega,
da čolníč zaplava,
čaka fanta svojega.

On pa na pomolu zdaj stoji,
okleva, zre nazaj,
nazaj v planinski raj.

Korak v čolnič naredi,
morje spet ima,
ima rib'ča svojega.

Zmešane počitnice

2009-07-14T12:42:00.003+02:00

Letos gre pa vsaj v zadnjem mesecu za letanje iz cveta na cvet, kjer poskušaš hkrati nabrati dovolj medu za naprej, po drugi strani pa tudi cvetu nekaj pustiti, da bo lahko obrodil tudi v prihodnosti. In tako se bo odvijalo moje življenje do konca meseca...noro:)

Dan brevirja

2009-07-08T20:39:00.002+02:00

Platon in Aristotel sta se odpravila na romanje. Svojo pot sta uskladila na nepreveč dvigajoče se spuščanje, na ne preveč matematično urejen nered. Bil je polet proti romarskim krajem. To so tisti prostori, ko zaviješ z avtoceste in se ustaviš. Enkrat z nekom, drugič z drugim. Včasih gre za dviganje iz votline v nerealnost, spet drugič pa je pregled dosedanje poti. Tokrat se je Aristotel dvignil na Njegovo stvarstvo, da bi se skupaj s Platonom zahvalila za Stvarnikovo preobilje pri porajanju sveta. Potem postanek na Planini in vzpon na goro, kjer sta podoživela Mojzesovo teofanijo, grmelo je in veter je močno pihal. Na koncu pa se jima je le odprl pogled na obljubljeno deželo. Potreben je bil le še njun spust z gore. In to sta naredila. Podala sta se na morje, tja kjer bosta delovala celo življenje. Postavo, ki sta jo prejela na gori, bosta delila ljudem ob obali, ki so lačni in žejni prave in resnične besede.

Platon in Aristotel mislita različno in se velikokrat ne strinjata. Pa vseeno, v najpomembnejšem se strinjata. Eden dviguje pogled proti nebu, drugi pa v ponižnosti zakriva pogled pred njim. Povezuje pa ju ravno On, ki ju gleda z neba. On, ki jima daje Postavo na gori in vodi njun čoln na morju. On.

Bar-a

2009-06-28T20:17:00.002+02:00

In vseeno ni šlo drugače, ponovno je zavil v Bar. Občutki so bili tokrat drugačni, bolj kot ne ga je pot sama nanesla tja. Natakarica je bila še vedno ista, mize iste, pa vseeno vzdušje nepravo. Usedel se je za šank in kot vedno naročil pivo. Spomnila se ga je in debata se je takoj razvila, v ozadju pa so se vrteli zvoki Male terase. Po nekaj minutah pogovora je ugotovil, da sta dve stvari drugačni odkar, je bil prvič v Baru. Ni bilo stalnega gosta, ki je nazadnje sedel sedel za šankom, natakarici pa je v očeh vrela žalost. Pa tudi on sam je drugače sprejemal stvari saj je ravno prišel z naporne poti in je potreboval malo oddiha. Pogovora o zanimivih krajih, kjer si nekoč bil in veš da se boš vrnil, vzel kitaro in zaigral nekaj mrtvim ušesom in poslušajočim obiskovalcem. O krajih ki si jih opazoval od daleč, vedoč, da se bo nekoč tam nekaj dogodilo in se je res. Pa tudi o količini piva in neznanju risanja. To je dobil. In tudi njej ni bilo odveč, da mu je prisluhnila in se na trenutke skrivaj ozrla v njegove oči. Včasih ji je bil njegov pogled odveč, sedaj pa je upala, da bo vsaj ta neznanec razumel, kaj se dogaja. "lahko bi zletela..." je pel Kreslin v ozadju in res sta zletela v nek nerealen svet, dol z avtoceste življenja, v prijateljski pogovor, kot da bi se poznala že nekaj let. Pozabila je celo na tekmo, ki jo je gledala preden je prišel. V trenutku pa se je ozrl proti televiziji, saj je opazil da je prišlo do pretepa (bila je namreč hokejska tekma), enemu izmed igralcev se je zlomila palica, medtem ko je bil spet drugi izključen. Ekipi sta bili rezultatsko in po količini igralcev izenačeni. Komentator je takole spremljal zadnjih 20s: "Z neverjetno hitrostjo je skočil do boksa po novo palico, že drvi v napad, to je neverjetna podaja iz ozadja še deset sekund, preigravanje pred golom, številka 19 iz ozadja in to je GOOOOL! GREMO NAPREJ!" Nevede sta utihnila, po temu pa sta se spogledala in nasmejala. "Gremo naprej?" Omahujoče in naveličano ga je pogledala in rekla: "Ja."
Vstal je, se nasmehnil in odšel. Kot prejšnič so ga betonske ceste spet nekaj časa vodile, da je blodil po mestu, gledoč siva tla in monotonost pločnika. Naposled pa se je le spomnil ter se obrnil proti nebu in zapel: "Ko pa prideš Ti, se nebo mi razjasni,..."

Gremo naprej!

2009-06-18T18:02:00.002+02:00

Konec inventure. Gremo naprej! Dolg sprehod je bil le začetek, terasa na "vlačugi" pa dober temelj, zato, da se vrnem nazaj. Vsako obdobje inventure namreč pusti posledice, pozitivne in negativne, pot v hladnem večeru, pa je vodila mimo ceste tovornjakov, avtobusov in takšnih in drugačnih vozil. Pešec se je ustavil in za trenutek nad sabo ugledal vlak, ki je peljal po nadvozu. Vlak, poln zabojev, ki nosijo v sebi vsak svojo vsebino. In on bo posrednik, nekoč, te vsebine tistim, ki se vozijo po cesti. Zato se je in se še bo pravzaprav trudil. "Ti ostani pri svojem, js to podpiram..." Ja ostajam pri svojem. bolj rečeno odhajam in prihajam oz. raje hodim. Hodim po svojem, na svojem, pri svojem. Hodim povsod... ker je povsod moj dom pravzaprav.

Inventura

2009-06-02T08:19:00.002+02:00

Kot vsako leto, se tudi letos Cvetličarna za nekaj časa zapira, zaradi letne inventure. Če bo vse po sreči, bomo nazaj že čez malo več kot dva tedna.

Hvala za razumevanje:)!

Predračunalniška doba

2009-05-22T09:36:00.004+02:00

To je bila posebna doba, ki je trajala tam nekje od oktobra dalje pa do konca aprila. Zjutraj sem prišel na faks, čakalo me je "moje" mesto, tam nekje v sredini predavalnice (to nima veze z mojo egocentričnostjo, ampak si je prostor zbrala Nives:)), pred nama sta sedela frančiškana, na desni kakšen bogoslovec, na levi Patricija in Neja, zadaj naveza fantastičnih 5, in pa Sara x 2... Potem je prva ura minila v zamenju dremanja, potem pa je bil čas, da se izprosi kakšen Žurnal, se ga malce prelista nato pa je sledilo tekomavnje v hitrostnem reševanju Sudokuja... In tako je minil dan...med odmori pa kofe, romanje po učilnici itd. Ja... vse to se je dogajalo preden je prišel računalnik... Takrat pa se je vse končalo. Zaradi interneta sem se premaknil bolj na desno, bil včasih popolnoma izoliran, Žurnal me ni več zanimal, saj so bile sveže novice na netu, sudoku je zamenjal Football manager, al karkoli sem že takrat igral... Vse se je končalo...

Kar nekako pogrešam tiste čase...predračunalniške:)

Zeleni koncert

2009-05-13T09:10:00.004+02:00

Ja...bil je pravi dan za to... Kot že zjutraj več, da je pravi dan za koncert. Kot so glasilke ravno prav ogrete, prav tako je sijalo sonce in naju spremljalo na poti k delu. Zajtrk in pogovor, je bil podoben pripravi na koncert, ko izbereš vrstni red pesmi, da bo vse teklo. Seveda brez priporočitve k Njemu ne gre. Potem pa se odpraviš proti odru, srce ti zažubori, veš da je to to. Vonj pokošene trave, ki je ostajala za nama je bil fenomenalen. Sedaj sem končno razumel o čem si govoril ves čas, kaj je bil tvoj oder. Zdelo se mi je, da slišim akorde kitare, ko se iz E-ja lepo zapelješ v A, kot bi te popeljal sam veter. Ta naju je vozil iz travnika do travnika, iz pesmi do pesmi. Od bolj počasnih, do bolj hitrih. In kitara...dajala je tisto, kar je voznik od nje zahteval, bila je točno uglašena, strune so bile namazane in...bil je tisti pravi užitek. Ko sem se peljal nazaj me je prevzel občutek prijetne utrujenosti. Bil je sestop z odra, na katerega si mi dovolil da stopim in pogledam. In potem odložiš kitaro v kot...vendar v glavi še zmeraj odzvanja E, prehod v A...in spet nazaj v E...V glavi odzvanja zelena sinfonija, vonj prihaja nazaj in te popelje s sabo...V tvoj svet, v svet zelenega koncerta...

Strah

2009-05-02T08:42:00.003+02:00

Saj se spomnete kakšnih filmov v katerih je glavni igralec ugotovil, da so vsi pomrli in je samo še on živ? Da je zadnji človek na svetu? No tako, se je meni zdelo danes zjutraj, ko sem se prijavil v gmail in pri mojih vizitkah ni gorela nobena zelena, oranžna ali rdeča lučka...Nič... Počutil sem se ko da so vsi pomrli... Grozno!

Kolokvij iz domišlije

2009-04-24T09:20:00.003+02:00

Všeč so mi kolikviji kjer lahko preveriš stanje svoje domišlije. Danes se je dogajal en tak kolokvij. Dogajal zato ker je bil to res dogodek, ki je trajal vseh 45min, čudilo me je, da mi je celo zmanjkalo časa, kar pomeni, da je bilo nekaj bolj ali manj nepotrebne pisarije in obračanja stavkov, za katero sem si osnove pridobil pri domišlijskih spisih, še na voljo. Ne bi pa mogel reči, da sem pisal neumnosti. Ne. Šlo je pač za strnitev različnih kamenčkov, ki so slučajno ostali v meni ob branju, pač nenujno literature o etiki (aja kolokvij je bil iz etike), kar pa je dejansko še bolje, saj je zelo pomembno, da povezujemo različne vire skupaj. Vprašanje pa, če je imel tudi profesor tak namen, namreč da se vseh vrst idej poveže v kolokvij, ki ga bo bojda prebral. Ali pa bo naredil kot drug profesor, ki je rekel, da pri eseju že pri uvodu vidi, ali gre le za iskanje različnih sopomenk, ali pa se v ozadju skriva kakšna trdna osnova. No, vsaj povedal je po pravici. Tudi jaz. Devetnajst strani od devetdesetih je bilo pač premalo, da bi sestavil trdno ogrodje, pa vendar še preveč, da bi lahko rekli, da je bilo le iskanje podobnih in enakih pomenov besed.

Jud in On

2009-04-12T20:43:00.002+02:00

Novo jutro (Jn 20,1-9)

...in tako pobit je naslednje jutro navsezgodaj odšel proti polju. Na poti je srečal ženo, ki je tekla mimo njega (20,2). Nedolgo zatem sta mimo njega tekla v drugo smer dva moška (20,4). Mislil si je, kaj spet zganjajo tako navsezgodaj, ali ni bil konec tedna že dovolj težak. In spet sta tekla nazaj. Zdela sta se mu znana, pritegnil pa ga je njun pogled, ki je bil poln veselja in sreče, zaupanja in miru. Tako je šel v zanimanju kaj se dogaja naprej in ustavil se je ob grobu, za katerega se je spomnil, da so vanj položili mrtvo truplo. Pogledal je...prtič in povoji(20,5-7)... Tedaj se je pregrinjalo v njegovem srcu dokončno raztrgalo. Vanj je bilo položeno mrtvo seme (Kol 3,3), ki pa je sedaj v polnosti predrlo lupino in porajalo novo upanje, novo ljubezen. Vonj, ki je pel svojo hvalnico stvarstva tisto jutro je bil nov, bil je prepoln, čutilo se je studence voda, ki so se dokončno odprli, za vse tiste, ki so žejni. Tega vonja se je spominjal celo življenje. In v njem je odzvanjalo: "vse to, le zate in zate in zate..."

To je bilo njegovo novo jutro. In to je tudi moje novo jutro. Je tudi vsakič znova tudi novo življenje. Novo življenje, ki se rojeva iz tiste prave Ljubezni. Iz tiste Ljubezni, ki je trpela, se darovala, umrla...za NAS! Zame, pa zate in zate...in zate...in zate...in...zate...in...

ALELUJA!:)

Jud in njegov boj 6

2009-04-11T15:23:00.002+02:00

Sobota

Navsezgodaj je odšel v tempelj. Molče je gledal pretrgano pregrinjalo. Vse okoli je bilo tiho in mirno. Le v njem se je bil velik boj. Šlo je za njegovo Življenje. Konec koncev je ugotovil, da njegov bog pravičnosti ni imel dovolj trdnih temeljev, hkrati pa je njegov Bog, ki je izkazal ljubezen na križu, pokopan in leži v grobu - je mrtev. To so bile nerazumljive reči zanj. Počutil se je mrtvega. A seme, ki je bilo položeno vanj, pogled, ki ga je trikrat prejel, je moralo umreti, da bi lahko obrodil sad. Tudi sam se je moral počutiti duhovno mrtvega, da je občutil, kar ga je čakalo. Čutil je, da Boga nima več, da je sam. A v trenutku največje krize njegovega življenja, ko je izgubil tudi svoj Smisel, je Bog zanj bojeval največji boj. Spustil se je vse tja do predpekla, kot pravi ena izmed starodavnih homilij, in šel po padla Adama in Evo, šel po vse ki so ugriznili sadež, šel po vse nas grešnike. Po mene, tebe, po vsakega "juda", ki se skriva v nas, ki izpolnjuje svojo pravičnost, ne ve pa, kaj je to ljubezen.

In zvečer se je počasi, vrnil na svoj dom. Miren, tih večer, brez sapice in molčečim soncem, ki je šlo v zaton. V najgloblji tišini so se bili največji boji...zanj...zame...zate..in zate...in zate...in...

Jud in njegov boj 5

2009-04-10T14:48:00.002+02:00

Nevihta (Jn 18,1-19,42)

Naslednje jutro je šel po opravkih. Vendar je bila glavna ulica polna ljudi, ki so vzklikali, vojakov, ki so delali vsaj malo reda, med razpuščeno množico. Še tretjič ga je presunil Njegov pogled. Da, bil je on, tisti Jezus, ki se je razlgašal za Božjega sina. Vendar tokrat pogleda ni prenesel. Ni bil več moreč, ni bil več težek, bil pa je poln, usmiljen, paral je njegovo pravično srce. Stekel je v tempelj, padel na tla in se zjokal. Ni vedel koliko časa je bil tam, verjetno nekaj ur, ko so se naekrat zatresla tla in se je pregrinjalo pretrgalo od vrha do tal. Njegova pravičnost je bila v trenutku porušena, temelje na katerih je gradil svojo peščeno, hišo je odnesel hudournik. Ko je to videl je takoj vstal in stekel proti Golgoti. V trenutku, ko je prišel tja se je odprla nevihta h kateri se je pripravljalo. Studenec vode in krvi ga je opral, to je bila tista živa voda, ki jo je bil žejen, kri ki je znova napolnila njegovo življenje. V sebi je čutil nevihto, močan boj. Na križu je visel njegov pravi Bog. Norost, ki je ni razumel, lahko je le strmel...(19,32-37)

Jud in njegov boj 4

2009-04-09T18:05:00.002+02:00

Kaplja v puščavi (Jn 13,1-15)

Ni več zdržal sam s sabo. Nekaj ga je vse bolj morilo, vreme je bilo težko. Tako se je odpravil v tempelj, saj je tam vedno iskal svoje zatočišče. Po poti je hitel, ni se oziral po cesti na levo in desno, pred seboj je imel le sebe in svoje težave, vmes pa je velikokrat začutil Njegov moreč pogled, ki si ga še vedno nikakor ni mogel zbrisati iz glave. In tik pred templjem (Jn 13,5) je na ustnicah začtuil drobno kapljo, ki je ovlažila njegova, od peščene ceste, izsušena usta. Ta majhen del neizmernih studencev voda nad nebom, je bil v tistem trenutku dovolj, da je pozabil na svojo žejo. Hkrati pa je bila ta kaplja predokus rdeče kaplje, ki je še velikokrat potem ovlažila njegove ustnice, predokus kaplje neke svatbe, kjer je bila tudi najprej voda za očiščevanje (Jn 13,5-7 in Jn 2), vendar jo je On spremenil.

V templju je tako samo zrl in se čudil stvarem, ki so se dogajale okoli njega. Nič ni razumel, pa vseeno je bilo vse tako jasno. Nekaj časa je bil v tišini, potem pa je nameraval oditi na svoj dom. A takrat ga zadane še enkrat. Isti pogled gre spet skozi njegovo pravično srce. Pogled nekoga, ki ga množica pelje na obsodbo...pogled nekoga, ki se zdi nedolžen, vendar to ne more biti...pogled Njega, ki ga je že ves čas spremljal. Njegov pogled, je bil tisto noč v ospredju...

Jud in njegov boj 3

2009-04-08T09:15:00.003+02:00

Nerazumljive reči (Mt 26,14-25)

...sploh pa mu ni bilo jasno, zakaj je nazadnje, ko je bil v templju, videl enega izmed njegovih učencev tam, ko se je pogovarjal z velikimi duhovniki (Mt 26,14-16). Dali so mu neko mošnjo z denarjem. Zanj to ni bilo nič novega. Le potrditev, da se gre tudi temu Jezusu le za denar. Kot mu gre še danes; Njemu predvsem pa tej druščini, ki ji on pravi Cerkev, sam pa jo je označil za pridobitniško sekto, danes bi rekli religija ekonomije. A ko je danes gledal nazaj na tega učenca, njegova razlaga ni bila več tako razumljiva. Še več! Učenčev pogled je še prilil olja na ogenj, ki je že tako gorel v njemu. V njegovem pogledu je za trenutek ozrl tudi sebe, v mošnji je videl svojo mošnjo, ki se jo je velikokrat držal kot pijanec plota, ki je bila zanj njegov tempelj. Pravzaprav je bil on sam pridobitniški tempelj, ki je bil potreben očiščenja, ki je bil potreben, da se ga podre in v treh dneh zopet postavi.
In vonj se je začel spreminjati... bil je vonj pred nevihto, vonj, ki je tako lep, saj vemo da za njim pride svežina, ki jo prinese močan dež. Hkrati pa je bil vonj moreč in težak, nevihta je bila namreč zelo blizu...

Jud in njegov boj 2

2009-04-07T10:16:00.004+02:00

Težek večer (Jn 13,21-33.36-38)

Njegov pogled mu je ostal v glavi in mu odzvanjal. Tudi zunaj je bilo temačno in težko vreme. Pripravljalo se je k prvi pomladanski nevihti, vse stvarstvo je čakalo, da dobi vode z neba, tisto kapljico, ki bi pognala rast, slap tekočine, ki bi dala novo življenje. A še prej se je moralo nekaj zgoditi, pa ni vedel kaj. Če bi lahko, bi sam razbil oboke neba, ki so zadrževale studenec stvarstva.
Nekje globoko v sebi je slutil, da jez žive vode počasi popušča, da stene že pokajo in se niti trgajo. Slutil je, a vedel ni... (Jn 13,36)

Jud in njegov boj

2009-04-06T08:22:00.004+02:00

POT DO BETANIJE (Jn 12,1-12)

Tisti dan je bil naporen zanj. Po tem, ko je ves dan trdo delal, je prišla množica mimo in z njo večina njegovih prijateljev. Čeprav je mislil ostati kar doma, je bilo njihovo prigovarjanje premočno. In se je podal na njihovo pot. Videli naj bi Jezusa. Veliko je slišal o njemu, meddrugim naj bi tudi obudil od mrtvih nekega Lazarja. S tega stališča se bo mogoče prileglo po napornem dnevu malce zabave z nekim fanatikom. In prišli so do Betanije, kjer je živel ta Lazar, ki naj bi ga on obudil (Jn 12,1). V bistvu niso prišli samo zaradi Jezusa, ampak so hoteli videti oba (Jn 12,9). Že med potjo so voditelji sklenili, da ju bodo ubili. V bistvu si sam niti ni preveč želel, da bi stvari postale preveč grde. Naj naredi še kakšen "čudež", saj vsi vemo, da gre pravzaprav za trike, pa bo ljudstvo in s tem tudi on sam, zadovoljno.
Vendar ko je prišel tja, ni bilo nič od zabave. Le nek mož, ki ni bil nič posebenega, še manj pa Lazar. In skupina nekih učencev. In tudi voditelji so se ustrašili, tako da tudi s tega stališča danes ne bo nič.
Očitno so prišli zastonj do Betanije. Po poti nazaj je hodil sam, saj je imel dovolj vseh ljudi, ki so ga obkrožali. Nekaj mu vendarle ni dalo miru. Njegov pogled je bil drugačen. Bil je otožen, ne očitajoč, pa vendar težek in moreč. Ni mu šel z glave...v njem se je nekaj pripravljalo. Kot nebo, ki postaja težko pred nevihto, ko čaka da se bo raztrgalo, ko se začne najprej grmenje, potem pa se zares v daljavi počasi trga od neba do zemlje in naposled se izlije vse kar se je zadrževalo ves čas suše. Tako se je počutil...počasi se je iz daljave zaslišalo grmenje...

Cvetličarna praznuje!

2009-04-05T08:03:00.002+02:00

Ker je danes cvetna nedelja, je za Cvetličarno to poseben praznik, saj je po imenu sodeč to torej godovni dan:) In ko sem razmišljal o tem, sem ugotovil, da to sploh ni tako zgrešeno in za "lase privlečeno". Cvetna nedelja je namreč uvod Velikega tedna. Prav tako je Cvetličarna marsikdaj uvod v nekaj kar Cvetličarja še čaka na njegovi poti. Hkrati je Cvetna nedelja tudi praznik, ko Jezusa ponovno postavimo v središče; kot so v raju drevesa obkrožala drevo življenja, tako sedaj množice obkrožajo Drevo Življenja. Tudi Cvetličar se trudi, da bi se vsakič znova po svoje cvetlice vračal tudi na Travnik, kjer je dovolj Sonca za rast in nabiranje novih moči. Končno pa je cvetna nedelja tudi zaključek poti. Jezus pride v Jeruzalem, kjer se zgodi konec njegove življenjske poti. Zgodi se skrivnost, ki je tukaj nikoli ne bomo razumeli. In tudi v Cvetličarni je opisanih nekaj koncev, nekaj skrivnosti...ki jih še Cvetličar včasih ne razume:)

Na začetku, v središču in na koncu tudi moje poti se pojavlja Cvetličarna. Čeprav so v njej dostikrat cvetlice, ki po svoji vsebini niso tako resne, pa sem vedno znova vesel, ko pride vanjo poseben Gost. Krotak in ponižen vstopi in mi z nakupom pokaže katere so Njemu všeč...

Resničnostni potopis: Latinski jezik 2

2009-04-03T16:46:00.002+02:00

Najprej je bila ideja. Potem sanje. In potem resničnostni potopis, ki je poskrbel, da sta bili tokratni uri latinščine vsaj malo bolj zanimivi. Vse je popisano do minute (!) natančno;), kasnejše opombe so napisane poševno:

1159: Hočem, nočem
1200: Golob je ob prihodu skor vrata razibl (kot vedno), skupaj z Markotom sta prinesla velik paket, Golob odide
1201: Golob s prihodom že drugič zmoti uro, gre do svojega mesta in se sleče
1202: Interni pogovor bogoslovcev in profesorja (o vsebini škatle in postni akciji)
1203: Urša je firbčna glede semenišča (pridi in poglej...)
1204: Urša je firbčna glede statistike bogoslovcev (nism vedu, da ti je Potočnik tko fajn...)
1205: in smo nazaj pri snovi
1206: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega 1
1207: tolažim se sam pri sebi s tem, da je prvih 10 min vedno najtežjih
1208: od daleč opazujem kakšne slikce ma Urša za ozadje na leptopu
1209: dobim solze v oči zaradi zehanja
1210: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega 2
1211: opazujem sestavo učilnice
1212: Urša je nekaj zamomljala, ostali molčijo
1213: na kratko zamomljata še Patricija in Martin (mogoče bi dali naslov predmetu raje momljanje 2 kot pa latinščina 2)
1214: Nives si je uredila svoj položaj - se prestavila s stolom bliže k mizi in odprla zvezek
1215: premišljevanje o tem ali je Renault 5 tudi muza (kot Clio in Thalia) ali ne
1216: Urša dala polnit telefon (Gorenjka!)
1217: Nives se mi smeji kot da je zadeta
1218: tudi drugih 10 min ni bilo mačji kašelj
1219: Urša ugotavlja, da si bolje zapomni snov, če kdo govori neumnosti. Golob se pa slini profesorju
1220: SM DUBU SMS:)
1221: berem sms...počasi, da mine več časa
1222: odpisujem na SMS, vmes me zmoti Nives in mi kaže svoje umetniške presežke (narisala je želvico)
1223: pisanje sms-a
1224: sms je bil dostavljen, jaz pa š vedno gledam v telefon, za vsak slučaj
1225: sm dobil list za prevajat...jupi!:)
1226: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega 3
1227: Urša piše sms...samo verjetnio ne meni
1228: Urša prepisuje od Nives
1229: škripanje stolov v predavalnici št. 1. Blagor se njim, ki so verovali
1230: Nives me je brcnala, po nesreči... al pa tudi ne...
1231: Še en SMS (pa ne od Urše)
1232: počasno branje sms-a
1233: odpisovanje na sms. Prvi letnek se dere na hodniku kot horda brezbožnežev
1234: po sms-ovska suša
1235: Nives smrka
1236: Patricija pije
1237: spet SMS :) (branje)
1238: pisanje nazaj
1239: oči se mi zapirajo (ko tole pišem vse skupaj podoživljam in se mi spet zapirajo...)
1240: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega 4
1241: Urša spet momlja, Nives pa zeha
1242: vživel sem se v vlogo usmiljenega Samarijana in Nives odprl knjigo.
1243: Ponovno solzne oči (in to ne zaradi joka in smeha...:S)
1244: prof. gleda na mobitel in sprašuje če ga je kaj treslo
1245: kratek klepet z Nives
1246: ponovno se oglaša Martin
1247: Urša ma beden ohranjevalnik zaslona...
1248: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega 4 al pet, sej ne vem več
1249: kratek ekskurz iz geografije: Jesenice niso vas, Dole pri Litiji pa niso v Alpah, ampak je Hrušica
1250: NIves riše zalisce Juliju Cezarju
1251: priprava načrtov za popoldne
1252: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega št. ena več od prej in dve več od še prej...
1253: Urša piše sms, medtem ko profesor izgovori svoj slavni dolgi aaaaaa - invidiAAAAAAAAAAAA (zarad tega se splača hodt na te ure:)
1254: Nives se igra s puščico od Urše
1255: Urša in NIves klepetata
1256: Razpravljanje o povelikonočnem času
1257: ob takih debatah se mi vsaj spi ne...
1258: ugotavljam da babe cel cajt odkimavajo z glavo naprej pa nazaj... a ne delajo nekaj podobnega tudi kokoši?
1259: Golob se oglaša, Nives pa ima monolog...al meni govori?
1300: Patricija se mi smeji... mogoče sta se ga pa z Nives skp zadele
1301: Nives grize svinčnik (res je že kriza...), prišli smo do nove snovi
1302: Urši dela težave črkovanje besede KONJUNKTIV
1303: Sm ugotovu, da je Urša levičarka...no pa sm se neki novga nauču:)
1304: minuta v kateri se ni zgodilo nič omembe vrednega št. še ena več k prej
1305: Urša sprašuje Nives kaj je povedal profesor
1306: Še en list..uf, danes je pa radodaren
1307: Nives nekaj konmplicira glede listov...ženske pač...
1308: Urša ji pa pri tem sledi...
1309: NIves piha v list...res ji gre na bad...
1310: obljuba da bomo tukaj še 5min
1311: spregam konjuktiv, kot da sem se ga učil včeraj. NIves se smeje sama sebi...
1312: Nives mi govori: Hvaljen Jezus in se smeji. Konec je... pa tko fajn punca je bla... Na zdej pa joče...GROZA!
1313: Nives razlaga svojo življenjsko zgodbo prvega letnika gimnazije (je igrala Simse)
1314: Urša išče konjunktive v knjigi... ampak v knjigi ni konjunktivov
1315: Punce "ukajo" = [uuuuuuu]
1316: KONEC

Na Rožnik...

2009-04-02T12:02:00.002+02:00

Prvič sem bil udeležen pri potu mladih na Rožnik. Zbrala se je res velika množica mladih, med njimi sem se nekako skril tudi sam. Tokrat mi je ugajalo, da sem pot prehodil brez kakšne znane družbe, ampak obkrožen z neznanci. Moj namen je bil podoben, kot pri ljudeh, ki so zbrali ob poti trpljenja nekega človeka. Tam sem malo zaradi dolžnosti (saj smo odšli kot letnik bogoslovcev) in pa zaradi firbca (saj me je zanimalo kako to zgleda). Tudi takrat se je zgodilo, da so bili ob poti vojaki, ki so bili zaposleni in so skrbeli za varnost. Tisti dan so celo dobili možnost, da pridejo preko žreba do dodatnega zaslužka. In še več je bilo takih firbčnih, ki so gledali in se po poti nazaj trkali po prsih, bolj zaradi neke pobožnosti, ne pa zaradi tega, da bi kaj posebnega doživeli. Še sočutja ne. In tako sem sam odhajal nazaj. Ta pot je bila bolj pomembna kot tista, ko sem prihajal, saj sem v svojem odhajanju stal pred rešetkami, ki so motile moj pogled v cerkev. Pot, ki se je dogajala na mestu, je bila po eni strani vesela. Prišel sem do nekega dodatnega zaslužka, bilo je kar zanimivo in domov grem lahko (z malce sreče) z novo rdečo suknjo. Če ne drugega, je bila zastonj. Po drugi strani je bila pot zadovoljiva, saj sem videl tisto kar sem hotel. Na poti domov se bom lahko malce potrkal po prsih, kakšen sem jaz, kakšen pa cestninar, ki stoji nekje zadaj. In končno, je bila ta pot "cestninarska". Stal sem tam zadaj, gledal na križ in ugotovil, kaj so tiste rešetke, ki mi ovirajo pogledat. Rešetke dveh poti, ki nista spadali zraven, pa sta bili kljub temu pomembni tisti večer: Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako in izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (mr 15,39). Iz firbca sem gledal, nasproti tam zadaj, kot stotnik sem bil tam iz dolžnosti in kot cestninar sem na koncu prosil, da bi nam On vsem pomagal, da odidemo nazaj, ne več kot le po "prsih se trkajoča" množica, ne kot uslužbenci, ki so opravili svojo dolžnost, ampak kot cestninarji, ob cesti čakajoči Vstalega Gospoda.

Bar

2009-03-27T14:29:00.003+01:00

Bil je vsekakor zanimiv pripetljaj, nanj pa verjetno nikoli ne bo pozabil. Zagotovo ga nikoli v celoti ne bo razumel, kar mu je bilo že od začetka jasno. Sprehajal se je tisti dan po ulicah in kar tako zavil v nek Bar. Bil je lepo urejen, malce temačen, a si se na njegovo svetlobo kaj hitro navadil. Imel je dolg šank in pa nekaj mizic okoli. Notri je bila natakarica, nekaj gostov, med njimi tudi fant, ki je edini sedel za šankom in bil obrnjen s hrbtom proti vratom, tako da ga ni videl v obraz. V trenutku ko je vstopil, sta bila z natakarico ravno sredi nekega pogovora. Postalo mu je celo malce nelagodno, pa vseeno se je usedel k šanku tako, da je gledal proti vratom. Kot vsakega, ga je vprašala, kaj mu lahko ponudi. Odgovoril je, da bi pivo. Ob težkem dnevu, ki je bil za njim mu je odgovarjalo nekaj, kar poplakne skrbi po grlu navzdol, da jih naposled tudi hitreje prebaviš. Zagledal se je v sliko pokrajine, ki je bila obešena na njegovi desni. Videla je kako strmi v sliko in mu kar sama začela razlagati o hribih in dolinah na njej. Geografija nikoli ni bila njegova prioriteta, pa vseeno je poslušal. Led je bil tako prebit in pogovarjala sta se kar nekaj časa. Pogovor je prekinil šele odhod gostov od mize. Šla je pospraviti za njimi, on pa je še naprej strmel v naravo, ki jo je uprizoril umetnik. Zasanjal se je, kot to velikokrat naredi, a še vedno je čutil, kako se je fant, ki je sedel za njim, na kratko naslonil na njegov hrbet, kot da bi si želel odpočiti od svoje utrujenosti. Najprej se je ustrašil, potem pa se odločil, da se kaj pretirano ne bo razburjal, kar je bilo tudi prav saj se je fant naslonil le za nekaj trenutkov. Ona je vmes pospravila mizo, ko pa se je vračala, se je spotaknila in se rahlo naslonila na njega. "Oprosti," se je opravičila v svoji zmedenosti. Tudi on ni vedel, zakaj se je opravičila, pa konec koncev tudi to ni bilo važno. Kovanec je položil na pult, vstal, se še enkrat ozrl v hrbet fanta za njim, potem pa odšel nazaj na ulico od koder je prišel. Dolgo je še tisti dan pohajal po betonu mesta, misli so mu preskakovale, nekje v sebi pa se je odločil, da se v Bar verjetno ne bo več vrnil. Cvetličar se je zamislil, saj je poskušal podati odgovor. A tega včasih ni mogoče podati. Ugotovil je, da še ni čas zato. Mogoče bo prišel kdaj. Saj tudi cvet ni viden takoj, pokaže se šele ob primernem času. Navajeni smo sicer da vse dobimo takoj, a za nekatere stvari je pomembna potrpežljivost. Tako je bilo in je tudi tokrat.

Sendvič

2009-03-23T10:23:00.002+01:00

Sredi vrveža vsakdanjih skrbi, bolj ali manj pomembnih, sredi hitenja proti avtomatu za kavo in drugih opravkih, ki jih imaš med odmorom, roka zdrsne v rdečo torbo, kjer se skriva malica. Bolje bi bilo rečeno zajtrk, saj je jutro ponovno prehitro minilo, da bi bil ta obrok na njemu primernem mestu. Poleg tega je veliko bolj zabavno sedeti na sredi učilnice in imeti majhen piknik. Sošolci sicer ne vedo kaj je to užitek, da počasi in zanesljivo odgrizneš košček kruha s sirom in se nato počasi posvetiš grižljaju. Ne, oni so drugačni, animalis rationalis, kjer je poudarek bolj na animalis, pač pojesti je treba hitro in ne zapravljati časa. To imajo verjetno v sebi še od pradavnine, kjer si pač pojedel in se ponovno odpravil na lov. Poleg tega ti v primeru počasnega hranjenja ta malica ostane za cel teden. Sir sicer malce spremeni vonj, kruh postane bolj trd, a to sploh ni napačno. V petek je namreč okus že podoben francoskim sirom na popečenih kruhkih. Iz preprostega plebejskega zajtrka v petek pridemo do okusa polnega aristokratskega jutranjega obroka. Edino kar moti je papir, ki se obrne ravno v drugo smer in je proti koncu tedna že bolj podoben večkratnemu recikliranemu papirju. Pa nič zato. Važna je namreč vsebina in ne celofan, ki stvar obdaja. In vsebina vsak dan znova popestri tistih nekaj kratkih minut odmora. Če ne drugega je pa je navdih za neumno črtico zmešanega Cvetličarja.

Beograd...

2009-03-18T11:27:00.002+01:00

...je bil vsekakor zanimiva izkušnja. Ni kraj, ki bi imel nek poseben vonj, kaj šele izgled. Zame je bil mesto ob katerem sem začel bolj ceniti Ljubljano. Pa vseeno ima nek svoj čar. Kozarec, ki je bil razbit, je dajal občutek, da se nekje še skriva narod, ki je znan po svojih temperamentnih zabavah. Mogoče pa nisem bil ob pravem času na pravem mestu, da bi v polnosti začutil tudi to dimenzijo Belega gradu. Hkrati pa je bilo čutiti v zraku neko napetost. Spomeniki, ki sta jih postavila Tito in Milošević, ki jih je kasneje rušil NATO, ustvarjajo neverjetno temno nebo, v katerem že vnaprej vidiš, da bo slej ko prej udarila močna strela, ki bo povezala gnev neba in zemlje. Strela, ki silovito udari in katere grmenje se sliši daleč naokoli.

14. postaja: Jezusa polože v grob

2009-03-13T09:12:00.000+01:00

Zadnja postaja je grob, kjer se nič ne dogaja. Pasivno iz dneva v dan čakamo svoj konec, ki bo prišel nekje v prihodnosti. Skalo lahko premakne le velik čudež. Ta je neločljivo povezan z ljubeznijo, je pravzaprav Ljubezen sama. Ta nas dviga iz groba našega vsakdana in nam daje moči, ko nas obsodijo in nam naložijo križ. Daje nam moči, da planemo iz množice in obrišemo krvav obraz. Daje nam moči da ljubimo!

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje

2009-03-12T09:37:00.001+01:00

Postavimo jih tja, kjer so rasli, v družino. A ne znajo več pogledati, kot je pogledala mati. Ne znajo več podarjati ljubezni, ki so jo prejemali. Mrtvi in negibni se sicer mogoče trudijo prebiti skozi vsakdan. Vendar človek naj bi sočloveku dajal nekaj več. Je usmiljeni Samarijani, ki na poti nazaj, gostilničarju povrne, kar je porabil več za moža, ki je padel v roke družbe. A nekdo, ki je bil celo življenje navajen na premalo, sedaj težko da več. Premalo pravih odnosov težko rodi preobilje ljubezni.

12. postaja: Jezus umre na križu

2009-03-12T09:33:00.002+01:00

Ko zgubiš smisel, umreš. In mladi so danes velikokrat mrtvi. Najbolj v odnosih, kjer pa je ta smrt še hujša, saj jo čuti vsa družba. Brez prave energije tavati po tem svetu je brezupno, nima smisla. Je smrt.

Množica se sedaj porazgubi in ostaneš sam.

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

2009-03-11T09:05:00.001+01:00

Čeprav ugotovijo, da so pravzaprav nosili križ, je sedaj prepozno. Moči so jim pošle, vedno bolj so na ta križ pribiti in se od njega ne morejo ločiti. S svojimi pogledi in navijanjem med obredom pribijanja, pa sami dodajamo žeblje, ki mlado telo vedno bolj priklenjajo na križ.

10. postaja: Jezusa slečejo in mu ponudijo vina z žolčem mešanega

2009-03-11T09:03:00.000+01:00

Nekje na svoji poti mladi ugotovijo, da jim družba nudi vina z žolčem mešanega. Tisto vino, ki nima več pravega okusa ne učinka. Do sedaj je bilo sladko, prave barve in okusa, žolč pa odkrije, kaj vse je prinašalo to jabolko, v katerega so zagrizli z vso strastjo in lakoto. Kar naenkrat postanejo nagi. Vzeli so jim vse, celo obleko. Drama pa je toliko večja, saj se nimajo kam skriti. Za njih niso niti več ljudje, saj so jim vzeli vso dostojanstvo.

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem

2009-03-10T08:47:00.000+01:00

Sedaj množica niti ni več toliko navdušena nad padanjem. Mudi se jim, dramo pa bi vseeno radi videli do konca. Tokrat so mogoče na vrsti že droge, ki imajo pa še hujše posledice kot alkohol. Ob vsakem padcu težje vstaneš. Smrt se vedno bolj bliža. Za družbo pa vedno bolj postajaš številka, za katero le še čakajo, da izgine.

8. postaja: Jezus nagovori jeruzalemske žene

2009-03-10T08:23:00.000+01:00

Velik krik mladih, ki nam pravijo, naj ne jokamo nad njimi, ampak raje nad sabo. Saj smo vendar mi del družbe, katere sadovi so jih poslali na to pot. Prosijo nas, naj jim pomagamo, mi pa jih mrtvo gledamo in se smilimo samim sebi. Ne zavedamo pa se, da so to pravzaprav naši otroci.

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem

2009-03-09T09:07:00.001+01:00

Tri srečanja, ki pa niso porodila uspeha. Vsak je na svoj način poskušal pomagati pa ni šlo. Za trenutek je sicer pot postala lažja, vendar je obsodba tako huda in križ tako težek, da se mladi ne morejo ločiti od svoje poti proti smrti. V želji, da bi našli svoj smisel, poskušajo iti globlje. Pa so zavili v napačno smer. Ponavadi proti alkoholu, ki sicer hitro omami težo križa, vendar je potem, ko izgubi učinek, še bolj tu, kot je bil do sedaj.

6. postaja: Veronika poda Jezusu potni prt

2009-03-09T09:04:00.001+01:00

Vstopi v intimen odnos. Nič nima, da bi ji ponudil, ona pa mu ponudi potni prt. Prt na katerega lahko napiše svojo zgodbo in jo tam tudi pusti. A množica jo ima za noro. Kot imajo sošolci za noro dekle, ki hodi v cerkev, saj so ji oprali možgane. On pa je tako ali tako zaostal, ker mu je več kot do dobre družbe kot do pijančevanja. In tako tudi Veronika. Izgleda preveč noro, da bi lahko spremenila pot.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

2009-03-08T11:49:00.002+01:00

Simona so tja pripeljale okoliščine. Ni se sam javil, ni sam hotel. Nekdo ga je poklical. Tudi nas pripeljejo do mladih okoliščine. Nočemo sami, po pravici nam je večkrat celo odveč, da bi se kdo pregloboko izpovedal. A vseeno je Simon sprejel svojo nalogo. Vendar je Jezusov jezik gledano z očmi družbe že preveč nor, da bi ga sprejeli. Tako tudi mladi ne razumejo in ne morejo razumeti, kaj delamo za njih.

4. postaja: Jezus sreča svojo mater

2009-03-07T23:20:00.000+01:00

Mati ga prva zares vidi. Vendar svojega sina počasi več ne prepozna. Kri mu je zalila obraz, veliko preveč je obremenjen, mati pa mu tudi ne zna več pomagat. Pot družine se je že zdavnaj končala. Kar naenkrat je nastal prepad med družino in posameznikom. Sedaj se verjetno prvič sooča s tem, da nima doma. Čeprav smo povezani skorajda na vsakem koraku in to za 0€ na minuto in še bolj poceni, nam to očitno ne pomaga. Prepad je vedno večji.

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem

2009-03-06T08:22:00.001+01:00

Tako hitro, pa je že obupal? Ja, današnja mladina ni več tako vzdržljiva kot smo bili mi. Verjetno je to zaradi ukinitve vojske, saj so tam mladi dobili svoje manire. Ali pa se vzrok le skriva kje drugje. Mogoče se je to začelo takrat, ko smo jim dali vse in ko se jim ni bilo potrebno več za nič truditi. Ko smo jim vzeli cilj. Da, takrat smo podpisali prvo obsodbo in pod njo so danes padli. Njihovo življenje je postalo brezciljno.

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame

2009-03-05T09:13:00.001+01:00

Križ na svoje rame prevzamejo nevede, saj jim nihče ne zna povedati, da se vsa njihova sreča ne skriva v pridobivanju materialnih dobrin, še več, vzpodbujeni in prisiljeni so v to, da nosijo križ. Množica brezčutnežev, ki je bila malo prej zaveznica, skupina, kjer so se počutili domače, sedaj postane tista, ki je prišla gledat to dramo. V bistvu ji je samo zato, da svojega kupca kupi, da vzame svoj križ.

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt

2009-03-04T08:19:00.000+01:00

Že kaj hitro, ko se še niti ne zaveda, kaj se dogaja okoli njega, mu podpišejo obsodbo. Mlad človek je obremenjen različnimi obsodbami, ki mu jih prinašajo mediji in družba na splošno. Taka vnaprej podpisana obsodba je pomanjkanje vrednot in pomanjkanje tiste prave ljubezni, ki ne išče svojega.

Križev pot

2009-03-04T08:15:00.001+01:00

Srečevanje z mladimi naj nam ne bo v strah, ampak v poseben izziv, ko se bo pred nami pojavilo bitje z mnogimi, bolj ali manj pomembnimi vprašanji. Bitje, ki že tako rano nosi svoj križ. Bitje, ki pričakuje, da mu bomo pri tem pomagali. Naj bo tudi prošnja, da bi znali hoditi ob tistemu, ki nosi križ, ter ga prevzeti na svoje rame, ko bo postal pretežak.

Starec

2009-02-26T16:40:00.002+01:00

Tam nekje v parku je zagledal klopco. Od nekdaj je vedel, da se bo nekoč usedel nanjo. Počasi, z nekakšno spoštljivostjo, se ji je približeval in naposled se je le ustavil. Lahen vetrič ga je pobožal po licu in vonj, v katerem se je že skrivala pomlad, mu je povedal, da časi nekdaj niso bili taki. V naročje mu je padel list z drevesa v bližini. Včasih je bil prijetno zelen in mehak, žilav in močan, dajal je življenje močnemu stebru, ki se je bohotilo sredi oaze zelenja v mestu. Danes je rjavkasto siv in ne spominja več na svojega lastnika. List se je zdel Starcu še bolj izmučen, ko je v bližini zagledal majhnega otroka, kako se podi za metuljem. Tudi Starec je včasih brezskrbno tekal naokoli. Sedaj pa lahko ponudi le list. Poskuša razumeti otroka. On pa njega ne opazi. S kotičkom očesa, v katerem se zrcali metulj, pa vidi klopco. Nekoč, ko bo metulj še poslednjič odletel, bo sedel nanjo. Počasi in s spoštljivostjo. Do takrat pa se bo podil za vsemi mogočimi žužki, kot to počnejo otroci. On pa bo slejkoprej vstal in se podal nazaj domov... na pot.

Pust:)

2009-02-25T10:22:00.003+01:00

No, letos pa smo se našemili. Še toliko bolj našemili, ker pač že v osnovi nisem nek radnik, še manj fizički... Ma za pusta se pač spodobi, da ga podremo. Če ne drugega sva zaveznika v boju proti zimi;)

Priznam

2009-02-21T08:47:00.003+01:00

Ja sedaj pa priznam, da sem totalno znorel, postal sem nekaj, za kar sem mislil da se lahko zgodi le drugim. Moja flegma je očitno že davnaj izginila, vendar sem si vztrajno metal pesek v oči, da sem še vedno isti. No, danes pa sem dobil dokaz, da je z mano res nekaj narobe. V semenišču imamo namreč nov sobotni urnik, v okviru katerega je molitev kar uro in dvajset minut kasneje, kot je bila do sedaj. In jaz, ki sem se vedno trudil, da bi spal čimveč, sem ugotovil, da mi ta urnik ne ustreza saj nimam dovolj časa za redne sobotne dopoldanske "obveznosti"... Ja...moja matevžost se očitno izgublja... V Necinem "vsi ljudje hitijo" pa se vedno bolj prepoznavam.

Danes

2009-02-20T09:26:00.002+01:00

To mi je eden izmed boljših komadov Sašota in Robija. Že nekaj let me pobira iz moje melanholičnosti, lenobe in nezainteresiranosti, v neko življenje, aktivnost in veselje. Dviga mi pritisk, ko to potrebujem. V bistvu niti ni nujno, da slišim cel komad. Včasih je dovolj že, da slišim live verzijo iz vipavskega koncerta 2006. "Danes!" reče župnik in rezek glas me vsakič znova strese. Danes in tišina. Trenutek da se bend pripravi oz. trenutek, da lahko premislim kje sploh sem. Potem pa se začne uvod električne kitare, ki me strezne in mi pove, da se je začelo. Da, DANES se je začelo, DANES sem tu, DANES lahko nekaj naredim. "DANES!"

Štirje letni časi

2009-02-14T14:35:00.003+01:00

Pozimi je pač tako, da se čez dan ne da kaj dosti naredit. Dnevi so temačni, povezani z nizkim pritiskom, poleg tega pa se končajo preden sploh pomisliš da bi kaj naredil. Pomlad bi bila že bolj primerna za kaj postoriti, vendar se pojavi t.i. "pomladanska utrujenost", ki spet preženo vsakršno težjno po delu. Za razliko od zime je poletje, kar se tiče dnevov, bolj primerno za našo morebitno vnemo. Dnevi so dolgi in razsijani. A na žalost so prevečkrat povezani z vročino in soparo, ki jemljeta dih, kaj še šele, da bi se kaj postorilo. In tako nam za delo preostane le jesen. Ta pa tudi ni primerna za delo, saj se ponovno začnejo temačni dnevi, ki so povezani z vlago in padavinami, če ne drugega se moramo paziti, da ne zbolimo, saj potem ne bi imeli niti želje po delu. In tako je še eno leto minilo;)

Naslednjič si bom raje naročil pašto s tuno, v kateri se verjetno ne skriva toliko filozofije...

Šivanka in rdeča nit

2009-02-10T12:16:00.005+01:00

Cvetličar je izgubil šivanko, na kateri je imel svojo rdečo nit. V trenutku groze je celo pomislil, da bi se obesil. Vendar se je bal, da se mu bo strgala štrena (kajti dovolj grozno je bilo že da je izgubil rdečo nit s šivanko) in bi naposled padel na tla ter se zbodel na prav isti šivanki, ki jo je bil izgubil. Potem bi počasi zaspal, medtem pa izkrvavel. Ko bi ga naposled po stotih letih našli v cvetličarni, ki bi jo že zdavnaj prerastel bršljan, bi rekli, da je bil navaden emo, ki si je pač prerezal žile. Zato je misel brž opustil in se spravil iskati šivanko, na kateri je njegova rdeča nit. Taka iskanja so vedno mučna, saj poleg tistega kar iščeš najdeš polno stvari, ki so ti vmes padle na tla, pa si nisi vzel časa, da bi jih pobral. Tako je cvetličar vztrajno pobiral stvari, ki so mu nekoč padle na tla, vsako posebej je pobral in pridno postavljal na svoje mesto. In tam nekje spodaj je naposled našel tudi svojo šiavnko in z njo rdečo nit.Tokrat pri iskanju ni bil odločilen vonj (kot je to za cvetličarja pogosto...saj je konec koncev cvetličar, cvetlice pa so lepše ravno zaradi vonja); tokrat je bil odločilen zvok. Tišina ga je ubijala in zato je spustil svojo šivanko na tla. Z radostnim srcem je torej pobral svojo šivanko z rdečo nitjo in si rekel (čeprav ne zna nemško): "Nie wieder!" Nekako si je to prevedel z nikoli več...